Tiskane izdaje
»Vrata je treba pokazati odsluženim veteranom Handanoviću, Brečku, Jokiću, Iliću, Cesarju, Kirmu, Birsi in Novakoviću, namesto njih vpoklicati v slovensko nogometno reprezentanco Krajnca, Krhina in Vučkića, ob njih pa naj naposled dobijo priložnost še Oblak, Milec, Lazarević, Verbič in Berić. Ali jih bo vodil Srečko Katanec ali kdo drug, ni pomembno.«
Tako bi bilo mogoče združiti izjave povprečnega uporabnika družbenih omrežij in spletnih forumov po stožiškem porazu Slovenije z Anglijo. Zapisi anonimnih avtorjev so sporočilni, četudi niso tako legitimni, kot bi bila morebitna anketa med navijači s plačano vstopnico. Prav tako se zdi, da pisci pomanjkljivo poznajo osnovne pojme, potrebne za uspeh v kolektivnih igrah, kot so zdrav moštveni duh, hierarhija v slačilnici in značajsko ustrezna selekcija akterjev. Če bi v nogometu menjavali nosilce igre po načelu igre puzzle, bi bilo to veliko bolj diletantsko od kakšne storjene napake; kogar odpišeš kot šolarčka, je zate izgubljen, komur prehitro ponudiš (veliko) priložnost, lahko za vselej pogori. Opraviti menjavo rodov v reprezentanci sredi boja za euro 2016 bi bilo neresno. Prav tako bi bilo to neresno storiti zavoljo poraza s favorizirano reprezentanco, katere človeški viri in drugi resursi so za Slovence znanstvena fantastika.
Dolgoročno bi bilo možno dvigniti slovenski (reprezentančni) nogomet le z boljšim delom v klubih, kar pomeni, da bi prihajali čez sito le najobetavnejši, ne pa (tudi) najvplivnejši. Kratkoročno pa lahko odpeljejo Slovenijo na evropsko prvenstvo le sedanji reprezentanti ob pomoči Srečka Katanca, in ne morebitni džokerji. Če je Matjaž Kek delno prehiteval s pomladitvijo, je Srečko Katanec z njo delno zamudil, v tem ciklusu ni več izvedljiva.
Kevin Kampl je novinarjem vrgel kost za glodanje, ko je omenil, da bi bolje kot za osamljenim napadalcem deloval v osrčju zvezne vrste. Priljubljeni član Borussie je na podoben način igral v nekdanji Kavčičevi reprezentanci U-21, ko mu je varoval hrbet Rene Krhin. To drži, kot drži tudi dejstvo, da gre med člani za višjo raven igre. Tako v Salzburgu kot Dortmundu je Kampl igral bližje vrat; bodisi na krilu bodisi za napadalcem. In tudi Katančeva Slovenija je igrala najbolje v obdobju od tekme s Turčijo v Bielefeldu do tekme s Švico v Bernu, ko je Kampl igral ob Novakoviću.
Bolj kot iskanje optimalnega položaja za posameznike v reprezentanci se zdi nujno, da bi si čimveč akterjev pred naslednjim zborom na Brdu našlo prave klube in da bi čimveč fantov ujelo formo, v kateri so igrali v tekmah z Islandijo, Albanijo, Norveško in Švico. V tedanjem obdobju so igrali v boljši formi tako Kampl kot Kirm, Birsa, Kurtić, ... Poletje torej ponuja priložnost za napredek vsem, tudi Katancu; selektor bo moral najti rešitev za septembrski tekmi, sicer bi lahko v boju za drugo mesto v Švici potrošili toliko energije, da bi čez tri dni ogrozili še tretje mesto v tekmi z Estonijo.
