Ljubljana – Volilna kampanja za novega predsednika krovne nogometne hiše pri nas še nikdar ni odmevala kot v zadnjih tednih. O tem smo se pogovarjali z Rudijem Zavrlom, prvim predsednikom NZS (1989-2009), danes njenim častnim predsednikom. Pod njegovim vodstvom je NZS uspešno prestala osamosvojitev in integracijo v mednarodne inštitucije ter se prvič uvrstila na euro in mundial. Zavrl, ki v zadnjih letih deluje kot delegat na tekmah UEFA, se je odzval na našo pobudo za oceno predvolilnega boja.
Slovenskemu nogometu res grozi, da ga bo prevzel domnevni sodniški lobi?
Zgodba je pretirana, zadnji dogodki presegajo mero dobrega okusa oziroma nečesa, kar bi se spodobilo za volitve v športni organizaciji. Priče smo vsesplošni kriminalizaciji NZS, posameznikov, predsedniških kandidatov, resda predvsem enega, namesto da bi realno ocenili njen položaj.
Kakšen pa je položaj NZS?
Dejstvo je, da je NZS skozi zgodovino postala sodobna, resno organizirana športna zveza, ki resda premore manevrski prostor za napredek. Treba je nadaljevati s programi, ki so že postavljeni, vključno s strategijo 2015-2020, saj ni možno čez noč vsega zbrisati in napovedati, da bodo zadeve odslej povsem drugačne. To bi bilo neresno. Občutek imam, da želijo nekateri dati v nič vso dosedanjo skrb za strokovno delo, reprezentance, delo z mladimi, licenciranje, tekmovalne sisteme ...
Mar sodniki ne obvladujejo volilnega telesa?
Ta podtikanja mejijo na demagogijo. NZS premore enajst članic, ki imajo skupaj 30 delegatov. V nekaterih zvezah seveda delujejo tudi delegati, ki so bili nekoč sodniki ali kontrolorji sojenja. Ampak to ne more biti vnaprej slabo, njihova zgodba ne more vnaprej dobiti negativnega predznaka! Le dve članici NZS imata na vodstvenih položajih bivša sodnika. Pa še nekaj: mar to, da je bil nekdo pred 20 ali 30 leti sodnik, pomeni, da bodo sodniki sovražno prevzeli NZS?
Takšno ozračje je uspelo ustvariti kandidatom v delu javnosti.
Sojenje je področje nogometa, na katerem je najlažje biti kritičen in se na njem najbolj polarizirajo mnenja. Tako je povsod po svetu. Kljub temu se mi zdi neobičajno, da prihaja prek obtožb na račun sodnikov do posredne politizacije športa. Tega občutka se ne morem otresti. Ne želim se spuščati v to, kateri kandidat je bolj ustrezen. Zdi se mi nedopustno, da kandidata, ki je že dolgo v nogometu, vrsto let na podpredsedniškem položaju NZS in se je že izkazal z dobrimi dejanji, zdaj čez noč predstavljajo kot del neke bodoče skoraj mafijske zgodbe.
Kaj bi bilo treba narediti v nastalih razmerah?
Nujno je, da se po volitvah umirijo strasti in da se preneha z namigovanji in podtikanji. V ospredje bi se morali vrniti nogometni izzivi, za to je NZS tudi ustanovljena. NZS ne potrebuje revolucije in dramatiziranja zadev, češ da je treba vse postaviti na glavo. Potrebuje le mir in kontinuiteto delovanja, kar se je v preteklosti izkazalo za pravilno. Le to je NZS pripeljalo v položaj, da je spoštovana in ugledna članica UEFA.
Gotovo bi bilo možno kaj narediti še bolje.
Ne trdim, da ni bilo možno nekaterih izzivov rešiti bolje ali vsaj drugače. Toda NZS je prišla v zadnjih 25 letih do odličnega statusa znotraj UEFA s trdim, strokovnim in vztrajnim delom tudi nekaterih, ki jih zdaj etiketirajo kar počez. Za to so pristojni drugi, če že, v športnem delu pa ni težav. Delegati bodo s preudarnostjo, razsodnostjo in – kot doslej – brez pritiskov izbrali kandidata, za katerega bodo ocenili, da lahko nogometno zgodbo kontinuirano pelje naprej.
Mar niso že doslej odločali povečini isti delegati, kot bodo danes?
Isti delegati so večkrat izbrali za predsednika mene, pozneje pa Ivana Simiča in Aleksandra Čeferina! Zato je zavajajoče govoriti, da bo prišlo do domnevnega prevzema. Dejstvo je, da ljudje ostajajo v nogometu, to je normalno in zaželeno, če delajo naprej kot amaterski delavci. Sodniki niso izjema, ostajajo v nogometu kot številni drugi, tako je po vsem svetu. Ključno je, kako ocenjujemo njihovo delo znotraj nogometne družine. V času, ko sem bil zraven, lahko njihovo delo ocenim kot uspešno in korektno.













