O selekciji s kavča

Sinoči smo bili v športni redakciji pred nehvaležno odločitvijo. Na voljo smo imeli dva televizorja in tri, štiri športne spektakle, ki smo jih želeli in morali gledati. Odločitev je bila težka, selekcija morda niti ni bila najbolj naravna, presodile so izključno delovne zahteve. Na sporedu je bil hokejski finale svetovnega prvenstva, pa košarkarska evroliga, za nameček še razburljiv nogometni finiš v Španiji. Še dobro, da so se dogodki križali, da se niso razpletali ob isti uri. Konec je bil vendarle razumen. Madridski košarkarski spektakel in praški hokejski sta imela zadnjo besedo, seveda potem, ko je nogometno v Madridu razblinil Lionel Messi.

Skakanje z enega programa na drugega je lahko zahteven »šport« tudi za »kavčarje«. Za navijače posamezne panoge sicer nikoli ni dvomov o tem, kaj bodo izbrali, oni bi se zadovoljili tudi s tretjerazrednimi dogodki. A za športne navdušence je tajming preklapljanja lahko tudi polom. In tudi preizkus tega, kakšen je »kavčarjev« občutek za selekcijo.

Če že televizijska izbira povzroči selektivno preizkušnjo, kakšno potem šele resno sestavljanje športne zgodbe? S tem vprašanjem se zadnja leta soočam približno v času, ko nekdanji paradni konji slovenskega – ljubljanskega – športa izgubljajo bitke z »vaškimi« izzivalci. In kot da me doslej ne bi nič izučilo, tudi lani sem potihem upal, da bodo iz porazov vendarle vzniknili zmagovalci.

Košarkarska, nogometna in hokejska Olimpija so se osmešile. Vsaka med njimi ima svojo posebnost, a morda v nasprotju z laiki in odličnimi poznavalci nisem prepričan, da je za vse poraze ključni krivec pomanjkanje denarja. Edina, ki je v veliki meri žrtev pomanjkanja denarja, je hokejska Olimpija, ki jo je – dokler je bilo dovolj denarja za igralce in zanj – vzdrževal Matjaž Sekelj. Zanj lahko trdim, da ima za avstro-ogrsko območje hokej v malem prstu, zaradi česar se ga tudi v novi, »čisti« (!?) zgodbi še ne upajo odrezati. Nogometna Olimpija je nasprotje. O pomanjkanju denarja ni mogoče govoriti. Za slovensko ligaško sceno je Izet Rastoder kot Silvio Berlusconi v najboljših letih. Toda povzpetniški Berlusconi je imel ob sebi vedno vrhunske nogometne obrtnike in avtoritete, ki so vodile nogometni posel, kajpak z njegovim blagoslovom. Pri čemer je imel »vitez« tudi izbrušen občutek za velika dejanja, ki ga je oblikoval na še bolj selektivnem podjetniškem bojišču. Izet še ni Silvio, ko gre za njegov klub in njegove odločitve, bi lahko dejal, da »afne gunca«. Košarkarska je bila popolnoma zgrešena. Ni imela denarja ne posameznika z občutkom za »preklapljanje«. Še nedolgo nazaj je imela vse.

Redakcijski tajming preklapljanja je bil vrhunsko selekcioniran. Nič nam ni ušlo. Po sreči ali naključju, ni pomembno, vidim pa, da selektorje pri Olimpijah ne spremljajo sreča in naključja! Nauk? Preden bodo izbirali selektorje, naj se o njihovih sposobnostih najprej prepričajo pred teve zasloni.