Tiskane izdaje
Na slovenskem nogometnem prizorišču se v senci bitk na igriščih razpleta (ali zapleta) slovensko poglavje nogometne kariere sina slavnega očeta. Prvi je Luka Zahović, drugi se ve, kdo je: Zlatko!
Oče Zlatko je bil junak, slovenski junak, kakršnih v obdobju odraščanja slovenske države ni bilo prav veliko. Bil je junak na igrišču, pozneje tudi zunaj njega. Sin Luka je odraščal ob slavnem očetu. Logično je, da je šel po njegovi poti. Vprašanje je bilo le, ali bo lahko kdaj stopil v očetove velike čevlje.
Kot vsak skrben starš je tudi Zlatko upal in verjel, da bo Luka odličen nogometaš. Pri njegov nogometni vzgoji ni izbiral sredstev, ker je imel vpliv in moč. Bil je silno zaščitniški in ni dopustil nikakršnega dvoma o tem, da si fant ne bi zaslužil privilegiranega statusa. Jasno, ker je imel talent, nekaj več. Res ga je imel in ga še ima, a le v tehničnem smislu. Njegova slabost je fizika, zaradi katere bo vedno »opravilno omejen«.
Nisem bil edini, ki je očetovo zaščitniško držo izkusil »na lastni koži«. Ob sicer številnih odkritih in odločnih izmenjavah nogometnih mnenj med Zlatkom in menoj je prav zapis o Lukovem statusu sprožil enega najbolj neprijetnih očetovih odzivov. Ampak bil sem jih vajen in so me utrdili, ko je bil
še nogometaš.
Čas je za novo poglavje v nogometni karieri Luke Zahovića. FOTO: Tadej Regent/Delo
Česar oče Zlatko ni razumel, je bilo to, da je bilo sinu Luki veliko lažje kot drugim nadarjenim vrstnikom. Čeprav je tudi Luka nadarjen, zelo nadarjen. Poleg tega ima nekaj očetovega ponosa in samozavesti, zaradi česar je na igrišču vselej deloval brezskrbno. Zunaj njega je bil tako rekoč nedosegljiv, oče Zlatko je skrbel, da ni bil preveč izpostavljen soju žarometov ali da bi se na »odprti sceni« prepogosto soočal z novinarskimi prostimi strelci, ki jih je zanimalo vse in še kaj več.
Toda vsega lepega je enkrat konec. Luka se je po očetovem sestopu z oblasti znašel v koži, v kakršni so bili mnogi pred njim, ki niso imeli slavnega očeta. A zdi se, da celo pri svetem klubu plačuje davek za očetovo privrženost in grehe. Pri komaj 25 letih se je zanj začela bitka za nogometni obstoj, za izstop iz očetove sence in obračun s številnimi nejevernimi Tomaži. Bo svoj talent, ki se najbolj kaže v prefinjenem občutku za gole, v katerih je, ne glede na mnenja kritikov, nekaj več čarobnega in predvsem razkrivajo talent, lahko uveljavil tudi kje drugje kot v Mariboru? Da bo končno odvrgel etiketo sin slavnega očeta?
Pred Lukom je obdobje, v katerem bo razkril, ali je vojak in jabolko. Vse prej kot lahko mu bo, ker ni tipičen slovenski »sin« z nedeljskim kosilom z govejo juho pri mami ali tašči. Je tudi oče. In je v nasprotju s tekmeci že izkusil odrezanost od domačih in ostro konkurenco v tujini.
Luka, srečno na novi življenjski poti. Bodi vojak in ne jabolko!
