Tiskane izdaje
V svojem programu je Čeferin ocenil, da nogomet v slovenski družbi še nima položaja, ki si ga nedvomno zasluži, kar je delno res. Toda po luknji, ki je nastala po odhodu Srečka Katanca, Zlatka Zahoviča in tako imenovane zlate generacije, je nova reprezentanca Matjaža Keka - ki je komaj sredi polovice razvojnega procesa in si sploh še ni nadela zvenečega imena, vprašanje je, ali ga sploh potrebuje, saj je pionirje slovenskega preboja prehitela v vseh pogledih - nogomet vendarle postavila zelo blizu položaju, ki ga ta igra v Sloveniji želi in mora imeti. In to predvsem zaradi načina, kako si je pridobila nastop na svetovnem prvenstvu, zaradi nastopa v Južni Afriki in zaradi trdnosti ekipe, v kateri je vsak posameznik svoj gospod. Reprezentanca ni njihovo orodje za karierni odskok, tako kakovostni so namreč kot posamezniki in kot celota, da lahko ego podredijo reprezentanci. Oni so prostovoljno orodje reprezentance. Po porazu proti Severni Irski v prvem srečanju kvalifikacij za uvrstitev na svetovno prvenstvo v Ukrajini in na Poljskem leta 2012 ni v Mariboru nihče žvižgal. Razen La Lige in Premiershipa so druge velike lige sprejele slovenske nogometaše. Napisani in izdani sta bili dve resni knjigi o slovenski reprezentanci. Status je torej dober.
»Tekmovalni in organizacijski uspehi zadnjih let so odlično izhodišče za desetletje, ki prihaja,« je v programu bodočega predsednika zapisal Čeferin. To je res, reprezentančne selekcije niso bile še nikoli doslej bolje strukturirane in povpraševanje po slovenskem nogometnem talentu v tujini ni bilo nikoli večje. Program dela in selekcioniranja, ki ga je pred dobrim desetletjem napisal in s sodelavci spravil v akcijo Matjaž Jakopič, je suho zlato NZS. Suho zlato, ki se organsko razvija. »Moj naslednik bo imel na voljo reprezentanco, ki bo sposobna vsega,« je po drami v Kopru, sredi katere je odstopil Čeferinov predhodnik Ivan Simič, dejal selektor Kek. »Sestavljal jo bo namreč iz kakovostnih igralcev, nogometno vzgojenih doma in zorenih v urejenih evropskih klubih.«
Saj res, Ivan Simič. Pretirano čustveni nekdanji predsednik pretirano hitrih odločitev. Ta Ivan Simič, ki se je nespametno zapletel v javno konfronatacijo z reprezentanco A, s katero slovenski nogomet stoji in pade, je storil tudi marsikaj dobrega. To mu je Čeferin gosposko priznal, ko je v programu zapisal: »Pred kratkim sprejet statut Nogometne zveze Slovenije je usklajen z akti UEFA in je moderen akt, ki ne potrebuje večjih sprememb.« Nobene revolucije, torej. In to je dobro. NZS je namreč nastavljena dobro in operativno tudi zelo usposobljena.Čeferin želi posebno pozornost nameniti ukvarjanju z igralci vseh selekcij, »saj gre za mlade ljudi, ki so pod velikimi pritiski«. Dobra komunikacija je po njegovem osnova za uspešno delovanje vsakega kolektiva ali organizacije. Z izmenjavo mnenj in pogledov je treba ugotavljati težave in jih odpravljati. V tej diplomatski prvini Simič ni bil najbolj spreten. Čeferin napoveduje, da bo.»Poleg vrhunskih možnosti za delo je reprezentantom treba zagotoviti primerne nagrade za trud, žrtvovanje in uspehe. Zagotoviti moramo optimalno zavarovanje igralcev, ki se na vsaki tekmi izpostavljajo nevarnostim poškodb, kar lahko odločilno vpliva na njihovo kariero,« je tudi zapisal kandidat Čeferin. Če bo misel postala realnost, ga bodo igralci gotovo spoštovali. To je v nogometu veliko. To je v nogometu vse, pravzaprav.
In še:»Poleg množičnosti je nujno ozaveščati predvsem starše in igralce, da je v njihovo korist, da Slovenije ne zapuščajo premladi. Prezgodnji odhodi v tujino niso dobri ne za nogometaše ne za klube oz. slovenski nogomet nasploh. V tem delu je in bo izobraževanje najpomembnejše in edino učinkovito sredstvo, saj bodo finančna sredstva vedno na strani tujih bogatih centrov. V tem delu nastaja enako vprašanje pri prestopih igralcev, mlajših od 16 let, v večje nogometne klube v RS, ki so v mnogočem podobni prestopom v tujino oziroma so še bolj množični in siromašijo manjše klube. Treba bo tudi ovrednotiti delovanje klubov, ki se z vzgojo mladih ukvarjajo izključno iz želje po kovanju dobičkov. Ne glede na pravilnike bo treba nogometnim klubom zagotoviti največjo možno zaščito v skladu s pravilniki FIFE in UEFE, hkrati pa si bo treba prizadevati za spodbudnejšo davčno zakonodajo. Tu je NZS osamljena, saj med vsemi športnimi društvi samo nogometni klubi ustvarjajo dohodke z odškodninami in nadomestili za razvoj športnikov. Odločnejši bo torej moral biti dialog z državo, kot predstavniki najbolj množičnega športa bomo morali zastaviti ves svoj vpliv, da bo davčna zakonodaja spodbudnejša za nogometne klube. Zdaj je namreč ta del zakonodaje nogometu izjemno nenaklonjen.
