Tiskane izdaje
Ljubljana – Maribor je v Ljubljano prišel ne izgubit in je izpolnil svoj načrt, Olimpija pa ... Kdaj, če ne zdaj? Ne le zeleno-beli privrženci, tudi drugi nogometni navdušenci po velikem 33. derbiju ne morejo biti ravnodušni nad vsebino edinih kandidatov za naslov nogometnega prvaka. Bila je uboga in brez kruha ter soli.
Poln štadion in brez hujših incidentov, to sta pozitivni plati prvega tekmovalnega soočenja v sezoni dveh najboljših slovenskih moštev. Toda o teh že takoj po zadnjem žvižgu glavnega sodnika Damirja Skomine, ki ni bil najbolj prepričljiv, a je imel srečo, da tudi igralci niso izzivali nesreče, ni bilo veliko govora. Veliko več glasnega kramljanja je bilo o (ne)igri, o bojazljivem pristopu enih in drugih, o prekomerni – napihnjeni – pomembnosti taktike, o igralskih odločitvah trenerjev, o poražencih in zmagovalcih ...
Da so najkrajšo potegnili navijači, je bilo jasno kot beli dan tudi 24 ur pozneje, da je bila točka premalo za Olimpijo, pa bo najbrž razkrilo nadaljevanje jeseni. Svojega prvega velikega izpita se je ljubljanski trener Igor Bišćan lotil kirurško premišljeno, toda tudi brez kančka poguma. Marsikaj je predvidel, ni pa upošteval možnosti, da bi lahko že jeseni Olimpija pošteno ušla Mariboru, ki bo slejkoprej zašel v manjšo krizo zavoljo lige prvakov. A bodo zaradi »champions league« vijolični tudi vedno tekmovalni in profesionalni. Kar pomeni, da bodo ob nekaj točk, ne pa ob samozavest in prepričanje, da so najboljši v državi. Psihološko so se Mariborčani še utrdili, namesto da bi se jim zatresla kolena.
Bišćan si ni drznil napasti Maribora, ni bil prepričan o tem, ali je Maribor po bitki za LP fizično in psihično ranljiv. A je bil! Zaradi česar niti v posameznih delih pretežno nenevarnega dvoboja, v katerem vratarjema, Roku Vodišku in Jasminu Handanoviću, ni bilo treba resneje posredovati, Olimpija ni zmogla izpeljati daljšega pritiska. Statistika je zabeležila vsega po en strel na vrata!?
Še neizkušenemu Zagrebčanu na zeleno-beli klopi gre zameriti, da se je ustrašil že v prvi bitki, da ni imel (in ga tudi nima) rezervnega načrta, o katerem je sicer govoril po tekmi, vendar ga ni bilo mogoče izpeljati zaradi poškodbe najnevarnejšega igralca Isaaha Abassa. Mimogrede, navkljub manjšim težavam sta z mladim Gancem Aleksander Rajčević in Marko Šuler opravila rutinsko. Derbi je tudi razkril, da Olimpijina igrivost in kombinatornost proti kakovostnejšemu tekmecu ni več najmočnejša odlika. Da je Alvesova lucidnost proti hitrosti in agresivnosti ter taktični disciplini krepko omejena. Da brez klasičnega napadalca na daljši rok ne bo mogoče graditi evropske Olimpije. Da je predvidljiva v vsem, nepredvidljiva pa le toliko, kot je lahko Abass.
O Mariboru ne kaže izgubljati veliko besed. Njegov pristop in taktika sta 36 kol v službi Evrope. Žal je bila v nedeljo tudi Olimpija ena od devetih ligaških »trening tekmic«, namesto, da bi proti njej lomil zobe in iskal drugačne taktične različice, kot le eno – obrambno. Za nekatere je takšen Maribor duhamoren do skrajnosti, za Zlatka Zahovića in Milaniča pa potrditev pravilnega izbora. Sicer domala edinstvenega tudi med sebi enakimi, a rezultatsko uspešnega.
Olimpijina sreča je, da je SNL razdeljena na tri kakovostne razrede in da se drugi in tretji »tepeta« med seboj. Da je prvi, v katerem sta Olimpija in Maribor, manj ranjliv za spodrsljaje proti drugemu, kot je drugi proti tretjemu. Zmaga Krškega nad Domžalami je to samo potrdila.
