Otrok Olimpije za svoj prvi naslov zabil dva gola

Ljubljana – Ljubljančan in otrok Olimpije Milivoje Novaković ni dopustil, da bi šampionski večer v Ljudskem vrtu imel grenkobo. V derbiju 32. kola z Gorico je v 87. minuti zabil še svoj drugi gol na tekmi, za drugo izenačenje in za končni izid 2:2. Vijolični na igrišču in na tribunah so si po zadnjem sodnikovem žvižgu lahko dali duška. 

»Prava redkost je, da tako hitro postaneš prvak. Za nami je nenavadna pomlad, v nadaljevanje prvenstva smo šli z enakega izhodiščnega položaja kot Olimpija, potem pa hitro prišli do prednosti. Vse skupaj je delovalo prepričljivo,« je že svoj peti naslov na mariborski klopi pospremil trener Darko Milanič. Ocenam o tem, ali je Maribor spomladi ugajal in navduševal, se je 49-letni Izolan spretno izmikal, sezono pa strnil z naslednjo oceno: »Veseli me, da je moštvo skozi celotno sezono napredovalo. Vmes smo dobro našli nove rešitve v igri, fantje so se znali prilagoditi. Ob tem smo v slačilnici ustvarili ozračje, v katerem se redko zgodijo zadeve, ki ne sodijo v šport, tako da sem tudi po tej plati zelo zadovoljen.«

Milanič je mariborski trener z največ lovorikami, zdaj je tudi sam na vrhu po naslovih državnega prvaka.

»Pomembnejše je, koliko jih je osvojil Maribor. Prepričan sem, da so vsi naši navijači, vsi na Štajerskem in širše čutili enako veselje kot mi. Imam to čast, da sem prispeval k petim naslovom in v veliko zadovoljstvo mi je, da nam je uspelo. Ne smemo biti zadržani pri tem, kako velik dosežek se nam je posrečil. Takšnih se človek ne more naveličati. Občutka, da si najboljši v državi, ni mogoče zamenjati. Za to smo vso sezono trdo delali in lahko smo ponosni na doseženo,« na koncu ni skrival zadovoljstva in čustev Milanič, ki je delno že usmeril pogled v evropsko poletje.

»Vedno je bila prisotna misel, kako narediti korak naprej. Kako uspešni bomo, je odvisno od številnih dejavnikov. Če bomo ostali v tej zasedbi in imeli močno tekmovalnost v ekipi, če se bomo dobro ujeli, smo lahko vsi skupaj optimisti. Na domačem prizorišču so naše želje vedno dobro znane, evropskih ambicij ne skrivamo. Naša velika želja je, da bi imeli mednarodne obveznosti tudi jeseni. Zavedamo se, da bomo imeli velik pritisk, ampak pozitivnega, ki nas bo gnal naprej,« je razmišljal trener, ki si sobotne tekme prav gotovo ne bo zapomnil po tem, kako igriv, prepričljiv in dovršen je bil Maribor.

Potrditev naslova najboljšega v državi je bila namreč zgolj formalno dejanje, potem ko je bil novi, stari prvak znan že pred tekmo. Na Bonifiki so namreč najbližji zasledovalci Domžalčani prejeli kar bolečo rezultatsko zaušnico (0:3), s čimer so Mariborčani lahko šli v tekmo povsem razbremenjeni. Naslov je bil že v žepu.

Navkljub malodane popolnemu izhodišču za spektakularno predstavo z vijoličnimi v glavni vlogi pa se je šampionski večer zavrtel v sila skromnem, pomladnem toplo-hladnem ritmu. Brez sijaja v igri in z veliko tehničnimi napakami so bili Marcos Tavares, Luka Zahović, Marko Šuler in drugi z že precej načeto formo v prvih 45 minutah v senci Goričanov. Gostujoči vratar Gregor Sorčan niti enkrat ni resneje posredoval.

»V prvem polčasu smo res igrali imenitno,« je priznal gostujoči trener Miran Srebrnič. Zabelil ga je Dejan Žigon, ki je po lepi podaji Rifeta Kapića na levi strani v kazenskem prostoru opravil z branilcem Matejem Palčičem in z diagonalnim strelom v dolgi kot vratarja Jasmina Handanovića nagradil odlično taktično izvedbo Goričanov. Ti so tudi v drugem polčasu do drugega vodstva prišli s kombinatorno akcijo, toda za kaj več jim je zmanjkalo sape in tudi kanček več sreče.

Kot večji del pomladi, je Maribor ostal v igri zaradi samozavesti in izbruhov posameznikov. Sobotni domači junak je bil 37-letni (38 let bo dopolnil 18. t. m.) Novaković. Kar mu ni bilo usojeno v Olimpijinem dresu, je dočakal v mariborskem: na najlepši način, z dvema goloma z glavo, 10. in 11. v sezoni, se je nagradil za svoj prvi naslov državnega prvaka v Sloveniji. Potem ko je moral kot odpisani Olimpijin mladinec že v minulem tisočletju in prav v sezoni, ki je Mariboru prinesla prvo uvrstitev v ligo prvakov (1999/00), svojo nogometno srečo iskati v tujini v avstrijskem nižjeligašu. Po odlični karieri v Bolgariji, Nemčiji in na Japonskem je nemara prav za konec igralske kariere dosegel vrhunec v SNL.