Tiskane izdaje
Ljubljana – Prebujenje Olimpije je zaznamovalo uvodni del 1. SNL, ki ga je še drugo sezono zapored serijski državni prvak Maribor končal »le« na drugem mestu. Prvi del sezone je bil razburljiv in izenačen, drugi v znaku ljubljansko-mariborske bitke za čim boljši pomladni štartni položaj. Kljub zadnjemu mestu je med junaki tudi Krško.
Olimpija (1. mesto, 46 točk): Z izjemo slabšega zaključka je bila Olimpija na igrišču spektakularna in učinkovita ter v seštevku tudi najboljša. Zaključni del je razgalil tudi težave, s katerimi se je dobršen del sezone odlično kosal trener Marijan Pušnik. Korošca je sicer jesen predstavila natanko takšnega, kakršen je: marljivega, srčnega in ambicioznega, a tudi taktično šibkega in nespretnega v komunikaciji s šefi. Zaradi morda obeh slabosti, a sila pomembnih, ki ločita zmagovalce od poražencev, je počilo na zvezi športni direktor Ranko Stojić – trener. Pušnik je svoje poslanstvo opravil, nasledniku pa pustil šampionske temelje. Lovoriko zahteva tudi predsednik Milan Mandarić, pri čemer pa bo imela prva zvezdica težo, če bodo Andražu Šporarju v bliskovitem razvoju sledili še drugi veliki upi: Miha Zajc, Nik Kapun, Kenan Bajrić, pa tudi še kakšno leto starejši Nemanja Mitrović, Ezekiel Henty, Denis Klinar ...
Maribor (2. mesto, 43 točk): Že pomlad je narekovala klavrno vijolično poletje in prvo polovico jeseni. Kdo je bil večji krivec, športni direktor Zlatko Zahović ali nato odstavljeni trener Ante Šimundža? Bržčas kar prvi, kar je razkril z angažmajem Krunoslava Jurčića, zagrebškega trenerja s povsem drugačno igralno filozofijo, kot jo je imel Šimundža. Maribor je finiš izpeljal v velikem slogu in tako kot bi bilo za prvaka z najmočnejšo in daleč najzkušenejšo ekipo edino logično – z napadalno igro, ki za razred slabšim tekmecem ne pusti dihati in jim z neverjetno lahkoto polni mreže. Maribor je bil ob koncu res močan, šampionski in selektiven: naposled je najsposobnejšim omogočil, da pokažejo svoje potenciale, bodisi telesne bodisi tehnične. Gregor Bajde, sicer Šporarjev vrstnik in soigralec iz mlajših kategorij, je bil Zahovićev zadetek v polno! A zgolj zaradi Jurčićevega napadalnega nogometa.
Domžale (3. mesto, 38 točk): Manj točk in slabša uvrstitev v primerjavi z lanskim prvim delom prvenstva ni ustrezna primerjava. Domžalčani so bili letos boljši, kar vseeno ni bilo dovolj, da bi lahko posegli višje. Izziv, ki se ga trener Luka Elsner kar preveč otepa, pa je isti: kako ritmu in obilnemu teku dodati še več kombinatorike in drznosti v igri z žogo v nogah, poriniti v ospredje enega ali dva mladeniča z več ustvarjalnosti v glavi kot mišic v nogah. Resda takšna igra zahteva kakovost igralcev, a še več trenerjevega poguma. Razmeroma izkušene in uigrane Domžale bi veljale razmišljati o korekcijah. Na dolgi rok ne bodo preživele od taktične premetenosti in všečnosti v enakovrednih bitkah proti Olimpiji in Mariboru, pač pa bodo – tudi posamezniki – napredovale, če bodo slabšim ali enakovrednim delile igralne lekcije.
Gorica (4. mesto, 35 točk): S kančkom več sreče bi bili Goričani lahko še višje, toda tudi s tem izkupičkom so presegli začetna pričakovanja. Zdi se, da je pobeg iz najslabšega možnega scenarija, ugasnitev kluba, pozitivno vplival na evolucijo, v kateri je imela glavno besedo domača nogometna produkcija. Domači trener Miran Srebrnič, pretežno domači igralci in velika sreča, da menedžerji niso odpeljali Blessinga Elekeja, so omogočili vstajenje, ki je kazalo obrise nekdanje zgodbe. Tista se je izšla s trojčkom naslovov, ta je prinesla vrnitev v slovenski vrh, stabilizacijo kluba in tudi novega igralca reprezentančnega kalibra – Amela Džuzdanovića. V drugem delu jeseni je bila Gorica celo močnejša kot v sanjskem prvem, ki ga je končala na vrhu, a že rahlo načeta in predvsem ne več podcenjena.
Zavrč (5. mesto, 30 točk): Vsa čast! Prvi mož vaškega kluba iz Haloz Miran Vuk dela čudeže. Menja trenerje kot po tekočem traku, vozi igralce z vseh vetrov, z zvezdniki višjega razreda (Zlatan Mislimović, Albert Riera) na čelu pa še zmaguje. Pa vendarle ni čarovnik, uporablja zgolj nekaj nogometne logike, ki Zavrču zagotavlja položaj trdno na sredini lestvice in da jo tu in tam še zagode favoriziranim tekmecem. Moštvo je resnično sestavljeno iz nadarjenih nogometašev, česar pri drugih ni mogoče trditi. Ker so igralci šolani, jih je tudi taktično težko zamoriti. Seštevek nadarjenosti in taktične izobraženosti je viden na igrišču, kaj več pa kajpak na vasi ni mogoče spraviti skupaj.
Celje (6., 23 točk): Da se nadaljevanje imenitne prejšnje sezone z všečnimi nogometnimi nazori ni izšlo, je bilo poučno za trenersko odkritje Simona Rožmana. Zdrs ali padec na realna tla mu je lahko samo koristil, a Celju je prinesel novo stresno bitko za preživetje. Rožmanov naslednik in novinec v SNL Iztok Kapušin je začel slabo, saj se je učil in spoznaval moštvo hkrati, na koncu sezone so Celjani le ujeli del ritma, ki jih je odlikoval spomladi. Uvrstitev na 6. mesto je celo presežek glede na vse jesenske težave, a ne omogoča mirnega nadaljevanja. Ne le na igrišču, narekovale ga bodo poteze klubskega vodstva, ki mora po malem misliti že na prihodnjo sezono, ko ne bo več denarja od transferjev.
Luka Koper (7. mesto, 22 točk): Tipično po koprsko. Na Bonifiki so v nekaj mesecih zgodbo o uspehu spremenili v zgodbo o polomu. Ki jo ne glede na spodbudne besede župana Borisa Popovića ne kaže povsem odpisati. Županov preblisk, da je napočil trenutek, da nekdo drug upravlja Koper in ga zavihti v slovenski vrh ali nanj, kjer je pod odpuščenimi silami že bil, je povzročil pretres in je pripeljal sporne ustvarjalce nove zgodbe. Je pa velika škoda, da se uvodni tedni sezone niso izšli po željah. Koper je imel vse, odlično vzdušje, posrečeno moštvo mladih in izkušenih, evropsko zgodbo in tudi navijače. Igra ni bila lepa za oko, a je bila tekmovalna. Tudi to je veliko boljše od puhlic o evropskem Kopru, ki bo kot »Barcelona«. A Koper ima v mlajših kategorijah vedno velik potencial.
Krka (8. mesto, 22 točk): Dolenjci capljajo in se kljub premikom na bolje ne morejo zavihteti višje. Na bolje pomeni, da je igra veliko bolj konkurenčna, kot je bila. Toda Krka ima več težav zunaj igrišča. Nogomet se preprosto ne more utrditi v zavesti Dolenjcev kot panoga, ki prinaša več razvoja kot katerakoli druga. Brez ambicioznosti podprte z navijači in lokalno srenjo je vse skupaj le ena sama igra, ki se bo slej ko prej spet končala z vrnitvijo v 3. SNL. Kot podružnici na Hrvaškem odpuščenih igralcev ji ne bo dolgo uspevalo.
Rudar (9. mesto, 22 točk): S točko več bi Velenjčani lahko še skrili vse slabosti, ki so se vlekle od prve tekme, z zdajšnjim izkupičkom pa so v kategoriji razočaranj sezone. Trener Jernej Javornik je prvi del sezone krpal moštvo, ki je nihalo od odličnih iger do sila klavrnih, v drugem mu je že zmanjkovalo moči. Vse skupaj je bilo odraz urejanja razmer novega vodstva v organizacijskem delovanju kluba. Rudar je pokazal premalo in predvsem ni opravil poslanstva, da uveljavi in izpostavi kakšnega mladega igralca več. Eden od najbolj zanimivih Klemen Bolha je stagniral – nazadoval!
Krško (10. mesto, 19 točk): Posavci so jesen izpeljali nad pričakovanji. Zaslužijo si čestitke, saj so od prve do zadnje tekme igrali srčno. Zmaga v zadnji tekmi nad prvo Olimpijo je bila lepa nagrada in spodbuda za spomlad. Za trenerja Tomaža Petroviča, ki je realno ocenil, da je lahko Krško z disciplinirano in obrambno igro, a ne »bunkerjem«, lahko tudi konkurenčen tekmec, je tudi lepa zgodba, ki mu bo morda v prihodnosti prinesla vidnejšo vlogo med slovenskimi trenerji. Avtsajder Krško je igral in je bil tak, kot bi si za zadnjega na lestvici lahko zaželele tudi močnejše lige.
