Slovenci bo najbrž izpadli v najnižjo ligo narodov D, zanesljivo bodo pristali tudi v četrtem bobnu pred žrebom kvalifikacijskih skupin za naslednje evropsko prvenstvo leta 2020, ki bo 2. decembra letos v Dublinu. Vedeli smo, da bo pot prenove in pomladitve članske reprezentance trnova in dolgotrajna, toda sinočnji poraz je vendarle (ne)pričakovan in izjemno boleč. Po treh porazih v prejšnjih tekmah je namreč Ciper prvič doslej preživel gostovanje v Sloveniji, nekaj časa pa mu je kazalo še veliko bolje – da bo odnesel iz Ljubljane vse tri točke.
Večinski del tekme je bil vnovič podoben nemočnemu nizanju napadov. Izbranci selektorja Tomaža Kavčiča so resda želeli opraviti nekaj več s številnimi poskusi predvsem po svoji desni strani igrišča, kjer sta igrala pogumno Nejc Skubic in Domen Črnigoj, vseskozi pa je bil tam dejaven tudi Josip Iličić, ki je opazno izstopal od drugih na igrišču. Črnigoj je večkrat potegnil naprej (14., 16.), toda izkazal se je ciprski vratar Panayi, ki je v slabih stotih minutah igre postavil evropski rekord v zavlačevanju igre. Gledalci so se jezili, žvižgali, kazali neodobravanje, toda to je sestavni del nogometne igre. Če bi podobno ravnali Slovenci na znamenitem gostovanju pred tremi leti v Baslu – ko so zapravili vodstvo z 2:0 –, bi se nemara neposredno uvrstili na evropsko prvenstvo 2016 v Franciji ...
Nemočno sta delovala predvsem Rene Krhin in Roman Bezjak. Prvi ni našel ustrezne prve rešitve, vseskozi je igral povečini nazaj proti svojim vratom in je napačno ocenjeval tajming v dvobojih. Tudi Bezjak ni sestavil nobene nevarne akcije in je bil povsem nenevaren za gostujočo obrambo.
Mojstrski gol Skubica
Gledalce je razvajal predvsem Josip Iličić, ki je razkril bogato tehnično znanje, toda pri tem je imel premalo podpore (beri: znanja) soigralcev, ki njegovih zamisli pogosto niso najbolje razumeli. V poskusih lovljenja gola ali dveh, s katerima bi se Slovenci odlepili z zadnjega mesta skupine C3, so gostitelji puščali veliko prostora gostom in so bili postavljeni predaleč od svojih tekmecev. Kot Rene Krhin tik pred golom gostov za vodstvo z 0:1; po izgubljenem dvoboju z Margaço je prejel žogo med štoperjema Papoulis in rutinirano matiral še vratarja Vida Belca.
Statistična »premoč« gostiteljev po 45 minutah igre – posest žoge 63:37, streli 11:4, na vrata 2:1, koti 3:0, podaje 305:142 – v nogometu ni pomembna. Navzoči so pričakovali slovenski večer, toda nič ni bilo iz teh želja. Dobrih 5000 navijačev je bilo resda navdušenih po lepi podaji Mihe Zajca in mojstrskem golu Nejca Skubica »na prvo«, toda »to je bilo to«. Kavčič je zaman aktiviral še Amirja Derviševića in Jureta Balkovca – kapetan Jokić se je poškodoval, trak pa je prevzel Iličić –, nazadnje še debitanta Luko Zahovića (ta je prejel največji aplavz Ljubljančanov), toda večer se je končal klavrno s pirovim remijem, v katerem je bil na koncu izključen tudi Josip Iličić.
»Smo razočarani, šli smo na zmago. Dali smo svoj maksimum, ustvarili smo veliko priložnosti, a nismo zadeli, oni so iz enega udarca,« je po tekmi povedal Skubic. »Ko ti enkrat ne gre, ti nič ne gre. Na žalost smo zdaj v tem obdobju, na nas je, da se do kvalifikacij poberemo. Mi verjamemo v to ekipo, verjamemo, da se lahko v kvalifikacijah uvrstimo na EP. Morda se nam bo takrat sreča obrnila, ker se nam v ligi narodov ni,« je razmišljal strelec gola za Slovenijo.
Selektor Tomaž Kavčič je ocenil: »Kljub vsemu mislim, da smo na pravi poti, saj gradimo reprezentanco z ničle. Tokrat smo si pripravili najmanj štiri priložnosti za gol, prejeli smo ga z edine akcije gostov. Gledalcem se zahvaljujem za podporo. Če pogledamo zgolj primerjavo s Ciprom, je remi slaba stvar, saj imamo boljše nogometaše, bogatejšo tradicijo. Če pa analiziram položaj, v katerem se nahajamo, ta razplet ni povsem nepričakovan, zagotovo pa ni dober, se povsem strinjam.«