Po trnih, brez daril

Že v četrtek v Ljudskem vrtu po dramatičnem finišu – golu z enajstih metrov Milivoja Novakovića, sanjskih posredovanjih Samirja Handanovića in na koncu padcu favorizirane Švice – so se slovenski nogometaši za trenutek spremenili v nacionalne heroje. Sinoči so v Vilniusu slovensko vojsko navijačev dobre pol ure spravljali ob živce, nato pa jo zadovoljili s suvereno zmago.

Da se čustvena stanja hitro menjajo, je lahko dober znak. Slovenski nogometaši namreč spet vznemirjajo deželo, ni več ravnodušnih ob porazih. Če je porazov več, se kritična masa in predvsem glasnost kritikov povečuje, če je zmag več, je tudi navijačev vse več. Kritikov ni pretirano manj, so le tiho in čakajo na svojo novo priložnost, da opozorijo na negativne stvari. To je tudi njihovo osnovno poslanstvo, da jih ne bi kdo narobe razumel. Pa čeprav so nagajivi ali celo škodoželjni.

Srečkova Slovenija je še vedno v položaju »win-win«. To je prinesla zmaga nad Švico, saj obe tekmi z »avtsajderji« Estonci in Litovci igra še doma. Ali je po sinočnjem razpletu kaj bliže ali dlje od Francije, sploh ni toliko pomembno, kot je zavedanje slovenske nogometne realnosti. Srečko je – bil – praviloma človek, ki je venomer vedel, kam Slovenija sodi. Včasih je bil celo pretiran »nevernik« in nezaupljivež. S svojo držo neverujočega je medijem naprtil vlogo sovražnikov, s čemer so se okužili tudi igralci. Prav Milivoje in Samir sta najbolj tipična predstavnika nogometašev, ki ju obkroža in nabrusi »zla« sedma sila. Približno takšno stanje je bilo tudi pred Švico, resda po zaslugi slabih in neučinkovitih predstav v tem letu.

Srečko si je zastavil cilj, da Slovenijo zavihti vsaj na 3. mesto v kvalifikacijski skupini in jo potem skozi dodatni kvalifikacijski tekmi poskuša vrniti na zaključni turnir. Ta cilj je bil bolj ali manj sprejet z dvignjenimi prsti. To je naš realen domet, je bila nekakšna izhodiščna ocena, ki jo je rahlo zamajala uvrstitev Maribora v ligo prvakov, zaradi katere naj bi slovenski nogomet tudi napredoval.

Zakaj pa ne bi bil glavni cilj kar 2. mesto? Zgodovina je še živa. Vse od Katančevih prvih podvigov in uvrstitev na EP leta 2000 na Nizozemsko in Belgijo ter na SP v Južno Korejo in na Japonsko je bil vselej vsaj tihi cilj preboj v dodatne kvalifikacije – z 2. mesta. Darilo UEFA v obliki povečanja števila udeleženk na EP na 24 reprezentanc in možnost preboja nanj s 3. mesta pa je nenadoma znižalo slovenska merila.

Spomini so sveži. Bojan Prašnikar je pogorel v dodatnih kvalifikacijah, potem ko je Slovenija v skupini zaostala le za Francijo. Izgubil je z najmočnejšo reprezentanco, ki jo je kdajkoli Slovenija imela v dodatnih kvalifikacijah – Hrvaško. Matjaž Kek je Slovenijo na SP popeljal preko Rusije, potem ko je bila druga v skupini za Slovaško. V zadnjih kvalifikacijskih ciklusih so se Sloveniji dodatne kvalifikacije izmuznile za las.

Slovenija je do EP in dveh SP prišla brez daril. Zdaj je enega (od UEFA) dobila, še preden je stopila na igrišče.