Ambicija, ki temelji na znanju, na sodelovanju z večjimi imeni kot je zaenkrat njegovo in na lastnih ugotovitvah, do katerih je kot osebnostno čustven in nogometno subtilno analitičen človek prihajal skozi leta trenerskega posla. V tem obdobju je bil njegov življenjepis posredovan tudi Ganski nogometni zvezi, ki je po nesrečnem porazu v četrtfinalu svetovnega prvenstva v Južni Afriki iskala naslednika Milovana Rajevca in se na koncu - tudi zaradi političnega posredovanja, kar je za odločitve v afriškem nogometu običajno - odločila za Gorana Stevanovića. Na sedežu Ganske nogometne zveze v Accri je bil Stojanović v igri do zadnjega kroga, ko je moral podpredsednik Fred Pappoe vendarle popustiti dogovorom predsednika Kwesija Nyantakyija.
V obdobju, ko je v Dubaju vendarle našel dovolj notranjega miru, ki ga je na negotovem slovenskem klubskem prizorišču zaradi zlomljenih obljub tako zelo lahko izgubiti, je Stojanović imel dovolj časa, da se je selektorskega ritma, vendarle povsem drugačnega od klubskega, katerega je bil vajen iz Domžal in Celja, učil od Srečka Katanca in vmes prišel do novih rešitev za presenečenja iz prekinitev, poglabljal se je tudi v taktične zamisli drugih skupinskih športov, celo ameriškega nogometa.
Celotno zgodbo Stojanovića si preberite na Polet.si ali kliknite tukaj!