Pomagal bi si s kriminalci

Še pred dobrim tednom dni je bil junak navijačev Interja, zdaj je nezaželena oseba. Komaj 23-letni kapetan italijanskega nogometnega velikana Mauro Icardi je zanetil spor, ki navdušuje italijansko medijsko industrijo in tudi »tifose« drugih klubov. Pred kratkim je objavil avtobiografijo z naslovom Vedno naprej in v njej razkril incident z enim od navijačev.

Pripeljal bi sto kriminalcev iz Argentine, ki bi jih takoj ubili, je med drugim zapisal po sporu, v katerega se je menda zapletel zato, ker je eden od Interjevih »tifosov« iz rok enega od otrok iztrgal dres, ki mu ga je podaril Mauro. Le en stavek je sprožil vojno, najbolj ogorčeni in užaljeni navijači črno-modrih zahtevajo, da ga klub proda.

Koliko je resnice v njegovem zapisu, ve samo nogometaš, veliko več pa je znanih resnic o njegovih neumnostih. Resnično velikih, ki so zasenčile tudi njegovo nesporno nadarjenost in strelsko mojstrstvo.

Na vprašanje, kaj zaznamuje mladega napadalca, goli ali neumnosti, bi bil odgovor drugo. Kljub mladosti ima za seboj pestro zgodovino afer, najodmevnejša mu je spremenila življenje in ga hkrati ožigosala za kradljivca žensk. Med rojaki, predvsem slovitimi nogometaši, je postal persona non grata. Pred tremi leti je menda svojemu najboljšemu prijatelju Maxiju Lopezu zapeljal soprogo, zdaj njegovo in hkrati še menedžerko. Wanda Nara je lepotička in nekdanja zvezdnica resničnostnega šova. A ni zgolj naivka in niti ni bila starleta, ki je lovila in ulovila slavnega tepčka z denarjem. Z Lopezom je bila 29-letna Wanda poročena pet let in je v zakonu z nekdanjim napadalcem Barcelone ter prijateljem Lionela Messija rodila tri sinove, Valentina, Constantina in Benedicta. Preden je uradno postala Maurova srčna izbranka, pozneje pa tudi soproga, se je razšla z Maxijem. On jo je obtožil varanja, ona pa je brez dlake na jeziku povedala, da jo je zapostavljal. Ljubezen Maura in Wande je lanskega januarja že obrodila prvi sad, hčerkico Francesco.

Ob Maurovemu življenju z »nadzvočno« hitrostjo se mnogi zgražajo, drugi so navdušeni. Avtobiografija pri 23 letih gotovo spada v kategorijo presežkov na kvadrat, a kaže tudi njegov smisel za kaj več, kot je le brcanje žoge. Kar pa zna najbolje od vsega, to pa so vedeli že zdavnaj tudi skavti Barcelone. Opazili so ga na Kanarskih otokih, kamor so se Icardovi iz Rosaria preselili, ko je bil Mauro star šest let. Za lokalni klub Vecindario je v mlajših kategorijah zabil več kot 500 golov. Barcelona ga je pripeljala leta 2008, leta 2011 pa je že igral v Italiji pri Sampdorii kot posojen nogometaš. Če ga je katalonski velikan prvi odkril, je storil tudi veliko napako, da se ga je odrekel hitro in za komaj 500.000 evrov. Sampdoria je pri njegovi nadaljnji prodaji k Interju zaslužila 13 milijonov evrov, pri Interju pa se je njegova vrednost že povzpela na najmanj 40 milijonov evrov.

»Prestop v Italijo je bila najboljša možna odločitev. Pri Barceloni nogometno ne bi mogel tako napredovati,« Mauro niti približno ne obžaluje, da ni končal šolanja v znameniti La Masii in da nima naziva »vzgojen v Barceloni«. Da ni povsem brez odtenkov »blaugrane«, zgovorno pove opis njegovih nogometnih značilnosti: hiter, taktično inteligenten, telesno močan, tehnično dovršen, s prefinjenim občutkom za gol in tudi moštven igralec.

Prihodnost v Milanu je negotova. Spor z navijači je tako hud, da ga bo tudi legendarni Interjev Argentinec Javier Zanetti, sicer podpredsednik kluba in najodgovornejši mož iz vodstva za stike z igralci, težko razrešil. Požar zavzeto gasi, toda zdi se, da ga bodo pogasili samo Maurovi goli. Če pa sobivanje ne bi bilo mogoče, Mauro pri iskanju novega delodajalca ne bo imel večjih težav. Največji klubi v vrsti čakajo na razplet, Liverpool, Chelsea, Valencia in Bayern so se zanj potegovali, ko ga je ujela Barcelona.