Tiskane izdaje
Če je še Franci Matoz v soboto zvečer v Stožicah navijal in vzklikal Olimpija, Olimpija, potem je nogomet res postal »in«. Da je znani koprski odvetnik, ki ga njegov tekmec z vrha Nogometne zveze Slovenije še vedno prekaša na stanovski sceni in tudi po ugledu ter zaslužkih, postal del nogometnega establišmenta, je lahko tudi sporočilo, da je z nogometom nekaj narobe.
Zaradi Matoza, predvsem pa njegova varovanca ali pa kar šefa Milana Mandarića sem pomislil na besede Zlatka Zahovića. »Lahko je vam Ljubljančanom. Če bi mi imeli Izeta Rastoderja, ... Svoje milijone si moramo sami prislužiti,« je minula leta, ko je nogometni Olimpiji vladal Rastoder, tarnal športni direktor vijoličnih. Mogotec z bananami, ki ga začuda ni v ožjem vrhu seznama najbogatejših Slovencev in je eden od redkih bogatašev z denarjem »v žepu« in ne fiktivnim, je zdaj »prosti igralec« na trgu. Znano je, da je med slovenskimi »uglednimi« poslovneži z državnimi nagradami, ki so zavozili podjetja zaradi svoje lakomnosti, zelo iskana oseba.
Zahović je bržkone slutil, da bo Olimpija prej ali slej zadihala s polnimi pljuči in da bo prišel njen trenutek. Zavedal se je, da v provincialni Maribor ne bodo prileteli kapitalci velikega formata, a je ob zavidanju, ker ima glavno mesto poslovno prednost, pozabil, da se je z blagoslovom Ljubljane nekoč reševal tudi Maribor – z evri državnih podjetij, česar za Zidarjevo Olimpijo ne bi mogli trditi. Če bi tedanja politika želela, bi SCT nasledili Triglav, Petrol, Mercator, Union ... Najprej Olimpija in nato še SCT sta tako mrknila z dolgovi vred.
Maribor je tudi po zaslugi Zahovićevih v tujini pridobljenih nogometnih znanj uspešno prebrodil krizo, ne da bi za to koga oguljufal. Tudi s pomočjo stricev iz Ljubljane. Zato ali predvsem zaradi goljufive preteklosti ustvarjalci nove Olimpije, med katerimi je bilo spet preveč prisklednikov sumljivega slovesa, niso imeli nikakršne podpore v lokalni in državni politiki, oziroma zgolj v besedah in simboličnih darilih stricev iz ozadja. Ravno toliko, da so dajali vtis, da jim je mar za usodo nogometa v Ljubljani, a česa bolj konkretnega niso naredili.
Olimpijo in ljubljanski nogomet je lahko rešil le stric. Pravi stric iz biznisa, ki ne bi bil odvisen od lokalnih samodržcev in občasnih političnih prvakov. Joc Pečečnik, kot prvi zajec iz klobuka, ni bil pravi, Rastoder je bil že malo bolj, a je vendarle plačal davek za svojo trmoglavost in številne napačne odločitve. Pa je prišel tretji stric. Očitno pravi in iz Amerike. Milan Mandarić, Američan, hrvaški Srb z milijoni, zasluženimi v Silicijevi dolini, in s poslovnim ugledom, prisluženim na selektivnejšem in preglednejšem Zahodu.
Mandariću ni mar, kdo je levi in kdo desni stric. Na Obali je nadrsal v poslu z Borisom Popovičem, v Ljubljani zmaguje brez udinjanja županu. Enaka kri je prednost, a še bolj neodvisnost in poznavanje nogometnega posla, v katerem je zaslovel. Tako kot Zahović – na Zahodu v konkurenci z najboljšimi.
