Predanost pred talentom

Sloviti Alex Ferguson ga je nekoč imenoval za najboljšega nogometaša na svetu. Pa vendar to z gledišča naravnih danosti ni bil. Raul Gonzalez ni imel prirojenega nogometnega talenta. Prav zato ima status legende, ki si ga je prislužil, še večjo težo. Dosegel ga je z izrazito predanostjo, voljo, močnim značajem in premagovanjem lastnih pomanjkljivosti. Od igrišč se je poslovil z 22. lovoriko v karieri.

»Ponosen sem na vse, kar sem dosegel. Zdaj začenjam novo življenje. Vesel sem, a hkrati tudi žalosten,« se je 38-letni španski nogometni zvezdnik Raul zahvalil zadnjemu delodajalcu, New York Cosmosu, soigralcem in navijačem po osvojeni drugi ameriški ligi NASL, s katero je končal svojo športno pot. Dosežek je pripisal v izjemno bogat CV, v katerem je po več kot 20 letih kariere v članski vrsti pogrešal le najpomembnejše lovorike v reprezentančnem dresu – naslov svetovnega in evropskega prvaka. Odšel je, ko je prihajal rod, ki je osvojil tri zaporedna prvenstva – dve evropski (2008, 2012) in svetovnega (2010). David Villa je prevzel njegov dres s sedmico, prav tako tudi rekordno statistiko, Raul je s 44 goli zdrsnil na drugo mesto na večni lestvici strelcev za špansko izbrano vrsto. »Rad bi, da se me nogometni svet spominja kot ekipnega igralca,« je dejal sveži upokojenec, ki si ga bodo moštveni kolegi zapomnili po izrazitem profesionalizmu, vodstvenih lastnostih in disciplini. Zanimivo, v dolgi in bogati karieri ni nikoli prejel rdečega kartona.

Raul se je zapisal madridskemu Realu. Na štadionu Santiago Bernabeu je preživel 16 let. Bil je sinonim za beli balet. »Če bi zapisal seznam Raulovih vrednot, bi bile to vrednote Real Madrida,« je dejal nekdanji trener Jorge Valdano, ki je dal Raulu priložnost v prvi ekipi, ko je štel 17 let. Tisto sezono je začel v C-moštvu, kratek čas je igral v B-vrsti, ko je Valdano tuhtal, ali naj ga postavi v prvo zasedbo, mu je Raul dejal: »Če hočeš zmagati, me vključi v igro. Če ne, daj priložnost drugemu.« Zvenel je samozavestno, a ob njegovem premiernem nastopu je Real doživel poraz. Trenerji so pričakovali, da bo najstnik zaradi ničnega izplena potrt, a Španec je bil bister, še bolj trdo je treniral, bil še bolj osredotočen. Teden dni pozneje je že zadel na derbiju s svojim nekdanjim klubom, madridskim Atleticom.

Njegove priprave so bile zelo intenzivne, v stanovanju je imel celo posebno sobo, v kateri so ustvarili razmere, značilne za visoko nadmorsko višino, da bi čim hitreje okreval po tekmah. »Ni bilo stvari, v kateri bi mu lahko pripisali najvišjo oceno 10, vendar pa bi mu lahko dali 8,5 za vsako,« ga je zanimivo opisal Fernando Hierro. Nogomet je imel iskreno rad z vso dušo in telesom, jemal ga je resno, tudi vlogo kapetana, ki mu je pripadala od leta 2003 do 2010. »Kvantiteta nad kakovostjo, prizadevnost in trud nad vsem, popoln profesionalizem – vse to je zaznamovalo Raula vsak dan njegove kariere,« je o njem povedal Valdano. Raulov odnos do športa in drža sta bili še posebno v zadnjem letu pri belem baletu vzor za mlade rodove.

Čeprav se je leta 2008 »za vse življenje« zapisal Real Madridu (z dogovorom, da pogodbo vsako leto podaljšajo, če bo odigral vsaj 30 tekem), je leta 2010 dosegel točko, ko je začutil, da mora oditi. Barcelona je bila na vrhuncu moči, Real jo je neuspešno lovil. Svojo zadnjo sezono za kraljevski klub je preživel ob Cristianu Ronaldu, ki je pozneje prevzel njegovo sedmico, odigral je le 13 tekem, svojo zadnjo (pred poškodbo) na štadionu La Romareda v Zaragozi, prav tam, kjer je leta 1994 za Real debitiral. Čeprav se mu je paralo srce, je zapustil svoj tempelj.

Prvič po odhodu ga je spet obiskal leta 2013, ko je s katarskim Al Saddom nastopal na tekmovanju za lovoriko Santiaga Bernabeua. »Zelo posebno je bilo. To je moj dom. Ko bom pripravljen za vrnitev in bom lahko ponudil nekaj drugačnega, spet pridem,« je poudaril večno ljubezensko vez, ki jo je stkal z »Los blancos«. Morda bo že kmalu pravi čas za to.