"Pripravljen sem prevzemati odgovornost"

Drevi bodo avstrijski nogometaši v boju za svoje prve točke v teh kvalifikacijah napadli slovenske tekmece z vseh strani. Udarni adut gostiteljev je seveda David Alaba, eden najbolj cenjenih igralcev pri nemških prvakih in pokalnih zmagovalcih. Po uspešnem koncu sezone v Münchnu je prišel dobre volje v Celovec, česar ni skrival v pogovoru za pol ducata avstrijskih novinarjev, ki smo se mu kot edini med predstavniki slovenskih časnikov pridružili tudi mi.
 

Izžarevate sproščenost in dobro voljo, verjetno temu botruje uspešen sklepni del sezone za vaš Bayern ...

Meni je zdaj prav žal, da je konec sezone. Prav lepo bi bilo namreč nadaljevati v slogu zadnjih tednov, uživati na igrišču v tekmovalnem pristopu in zmagovati.
 

A obenem se najbrž strinjate, da je bilo med sezono tudi napeto, niste bili tako sproščeni kot ob zmagoslavjih na koncu, kajne?

Nikakor ni bilo preprosto, obremenjeval nas je ta zaostanek za Dortmundom, psihično je bilo prav zahtevno, breme visokih pričakovanj in zmage ti nenehno visi nad glavo. Pravzaprav sem kot nogometaš prvič doslej doživel, da v zadnjem kolu dolge prvenstvene sezone neposredno odločamo o svoji usodi. Prav adrenalinsko je bilo.
 

A tudi zdaj gre za poseben adrenalin, saj se srečujete z nujnim bojem za točke pri reprezentanci. Pa še povrhu vam pri tej ponavadi pripada drugačna vloga na igrišču kot v Münchnu – je s tem prilagajanjem kaj težav?

Star sem 27 let, torej ne sodim več med najmlajše. Deset let sem pri Bayernu, dobro poznam svoje naloge in se tudi soočam z novimi. Tako je tudi pri reprezentanci. Pripravljen sem prevzemati odgovornost, se premikati v ospredje, pokazati svoje sposobnosti.
 

Torej prinašate iz klubske slačilnice v reprezentančno značilnosti vodje?

Trudim se, da bi bilo tako. Tudi osebnostni pristop je zelo pomemben za uspeh v športu.

Kaj pa ta pritisk nujnega lova za točkami na prihajajočih dveh tekmah s Slovenijo in Severno Makedonijo?

Seveda je pritisk navzoč, a z leti se ga navadiš.

Pa vas moti, da ste zdaj skoraj dva tedna izven tekmovalnega ritma, nazadnje ste namreč igrali v finalu nemškega pokala, dva dni pozneje, v ponedeljek, 27. maja, je bila le še ekshibicijska tekma v Kaiserslauternu?

Za nami je res dolga in zelo intenzivna sezona. Toda motiv vedno znova ostane. Nisem imeli toliko časa za oddih kot nekateri soigralci, ki so sklenili svoje klubske obveznosti kakšen teden ali dva prej, vseeno pa ni težav glede priprave za petkovo domačo tekmo s Slovenijo in nato še gostovanje v Skopju.

Na tem štadionu ste nazadnje igrali lani, se takrat veselili zmag tako proti Sloveniji kot nato tudi Nemčiji, kakšni so spomini?

Vsekakor pozitivni. Zlasti tista tekma z Nemčijo je bila za nas čudovita. Ugnali smo nogometno velesilo, razveselili celovško občinstvo. A to je bilo pač lani ... Zdaj je naš fokus že drugje, za začetek se moramo zbrati za petkovo tekmo s Slovenijo in se zares dobro pripraviti.

Kako sicer primerjate vašo reprezentanco s slovensko: večina vas v rdeče-belo-rdeči tabor prihaja iz nemških klubov, udarni slovenski aduti pa igrajo v Španiji, Italiji, na Slovaškem, v Ukrajini itn.?

Očitno gre res za dve med seboj različni ekipi in tako posledično tudi različna pristopa, oba selektorja, naš Franco Foda in Slovenec Matjaž Kek, delata po najboljših močeh, tako je tudi z igralci. Vsak se danes trudi.

Pa je vaša prednost domače igrišče?

Da, vsekakor.

Koliko pa ste sicer seznanjeni s slovenskimi nogometaši?

Nekaj jih poznam, najbolje najbrž odličnega vratarja Jana Oblaka.

Z njim ste se že pomerili v ligi prvakov, sicer pa le v tem tekmovanju Bayern ni uresničil ciljev te sezone – kako to?

Angleška moštva so močna, njihovo prvenstvo prav tako. Škoda seveda, da je za nas proti Liverpoolu v ligi prvakov napočil čas za tako hitro slovo, torej že v osmini finala, a še vedno menim, da je Bayern med najboljšimi klubi na svetu. In tudi v prihodnosti bo tako. Klub bo namreč, kot vem, precej vložil na poti k uresničevanju novih ciljev.

Ostali pa ste v moštvu brez vašega najboljšega prijatelja Francka Riberyja, ne bo več Arjena Robbna, Javija Martineza, Rafinhe. Kakšen bo dejansko Bayern v novi sezoni?

Verjamem, da spet zelo konkurenčen. Drži, po desetletju ne bom imel več ob sebi Francka, pogrešal ga bom, a na srečo imamo moštveni duh. Tudi z drugimi soigralci se odlično razumem, veseli pa me, da mlajši že prevzemajo vidne vloge na igrišču.

Pa nimate v Münchnu težav z nenehnim ponavljanjem lova za naslovi in pokali?

Zato tudi igramo nogomet! Hočemo zmagovati in osvajati lovorike.