Prvi igralec in kapetan na svetu

Ljubljana – Portugalci so nesporni kralji nogometne Evrope. Potem ko so na travi osvojili evropsko lovoriko leta 2016, je tokrat na vrh stopila še njihova reprezentanca v dvoranskem nogometu. Pred tem je istočasno obe evropski lovoriki imela v lasti zgolj še tokratna finalna poraženka Španija med letoma 2008 in 2014.

Če je Portugalska vladarica nogometne Evrope, potem sta njena kralja Cristiano Ronaldo in Ricardinho. Podobnost med obema zvezdnikoma ne bi mogla biti večja, kajti oba sta v svoji nogometni različici uradno najboljša na svetu, ne prvi ne drugi pa nista mogla pomagati svojim rojakom v odločilnih trenutkih finala EP. Tako, kot se je leta 2016 v finalu poškodoval Ronaldo, se je tokrat Ricardinho.

Z zvitim gležnjem je pristal na tribuni in si v iztekajočih sekundah finala živčno pulil brado, toda po zadnjem zvoku sirene je pozabil na bolečino. Po eni nogi je poskočil na igrišče in se vrgel v objem soigralcev. »Že pred tem sem povedal svoji družini, da če pridemo v finale, da bomo evropski prvaki. Preprosto sem imel občutek, da je prišel naš trenutek, saj smo se vsi podredili skupnemu cilju,« je Ricardinho z zlato kolajno okoli vratu že pozabil na vse solze, ko je pred tem na začetku podaljška nemočno obležal ob robu igrišča.

»Ne vem, koliko časa sem sploh manjkal, spomnim se samo izredne žalosti, ker nisem mogel več pomagati soigralcem. Kljub temu sem trdno verjel v njih. Vseh 14 igralcev je kot družina, kar velja tudi za vse trenerje in spremljevalno osebje. Družina ostanemo tudi po vsakem porazu, toda na srečo smo zdaj najboljša družina v Evropi,« je kar žarel najboljši igralec EP.

Junak je Bruno Coelho

Po koncu finala Ricardinho ni povsem po naključju najdlje objemal Bruna Coelha. Vedel je namreč, kdo je najzaslužnejši, da je po vseh klubskih in osebnih lovorikah prvič postal tudi reprezentančni prvak, kajti Bruno Coelho je najprej slabi dve minuti pred koncem tekme odrešil Portugalsko pred porazom, nato pa v zadnji minuti podaljška zadel iz desetmetrovke za prvo portugalsko lovoriko. In tudi Bruno Coelho se je poškodoval v prvem polčasu, toda ne tako hudo, da se ne bi mogel vrniti na igrišče.

»Na tako pomembni tekmi pozabiš, da te kaj boli. Dokler lahko hodiš, lahko tudi igraš,« je bil nasmejan Coelho. »Pred odločilnim strelom nisem čutil teže pritiska. V resnici je precej težja ta zlata kolajna okoli vratu. Igrali smo odlično proti sedemkratnim evropskim in tudi aktualnim prvakom … No, zdaj so že nekdanji prvaki, kajti novi šampioni smo mi!«

Portugalcem se je obrestovalo trdo in premišljeno delo v zadnjem obdobju. Med drugim so že lani prišli v Slovenijo na krajše priprave, da so spoznali Ljubljano, hotel in dvorano, zato jih med evropskim prvenstvom ni presenetilo prav nič. Kot prekaljeni strateg se je izkazal tudi selektor Jorge Braz: »To je eden od najlepših dni v mojem življenju. Presrečen sem zaradi igralcev, a tudi moje širše družine, saj so me številni presenetili, ker so prišli v Slovenijo na ogled finala. Posebej se moram zahvaliti Ricardinhu. Ne samo, da je najboljši igralec na svetu, na tem evropskem prvenstvu je dokazal, da je tudi najboljši kapetan na svetu.«