Radenko Mijatović je gradil dve karieri

Z zgodbo o zmagoslavju Radenka Mijatovića bi lahko ovrgli stereotip o Sloveniji, češ da v državi, ki velja za majhno zaprto gospodarstvo, niso vsakomur dane enake možnosti za uspeh. Tudi Mijatović si pred nekaj desetletji gotovo ni mislil, da lahko poseže med zvezde v državi, ki jo je začel bolj temeljito spoznavati šele med služenjem vojaškega roka v Ljubljani.

Kot otrok iz delavske družine je začel pot na konvencionalen način, poklicni življenjepis je začel polniti počasi, toda vztrajno in ciljno osredotočeno. Ni mu bilo težko delati v skladišču, poprijel je za sleherno pošteno in častno delo. V najbolj severno državo nekdanje SFRJ se je preselil v 80. letih. ko je bila njegova prva ljubezen enaka kot dandanes – nogomet. Čudovito igro z žogo je resda spoznaval skozi oči amaterskega nogometaša pri klubih, kot so (bili) Litija, Slovan, Ilirija, Svoboda, osem let pa je igral tudi po avstrijskih nižjih ligah.

Pozneje je gradil dve karieri – sodniško pod dežnikom Nogometne zveze Slovenije in poslovno v različnih podjetjih. Na karierni poti je dvakrat ozaljšal svoj življenjepis tudi z dodatno izobrazbo; diplomsko delo je naslovil Računovodske informacije kot podlaga za investicijske odločitve; magistrsko, ki je že temeljila na izkušnjah iz vodenja logaškega podjetja Valkarton, pa Značilnosti prevzema in integracije podjetja Pak 4 v koncern Valkarton. Njegov mentor je bil Matej Lahovnik.

Mijatović premore bogate izkušnje na čelu veliko večjih podjetij, kot je NZS. Podjetje Cetis, v katerem je Mijatović član uprave za področje komercialnih tiskovin, je lani ustvarilo 33 milijonov evrov prihodkov, celotna skupina Cetis še dodatnih 20 milijonov več. Novi predsednik NZS naj torej ne bi imel težav z vodenjem športne organizacije, ki na krilih rednih prilivov z Uefe in Fife ter dolgoročno sklenjenih medijskih pravic ustvari dobrih 10 milijonov evrov letno.

Zmagovalcu predsedniških volitev bi težko očitali, da ne živi za nogomet. Po končani karieri nogometaša ga je namreč prevzela strast, ki jo ponuja akterjem sojenje nogometnih tekem – v 1. SNL je delil pravico na približno 50 tekmah, pozneje je postal kontrolor sojenja, na koncu vodja sodnikov, ob tem je tudi eden od inštruktorjev sojenja in delegat NZS na tekmah pod dežnikom Uefe. V vodstvo NZS se je zavihtel v mandatu predsednika Ivana Simiča prek sodniške organizacije, še močneje se je uveljavil pod njegovim naslednikom Aleksandrom Čeferinom. Ni čudno, da je prav Mijatović užival neformalno podporo predsednika Uefe.

Novi predsednik Nogometne zveze Slovenije, rojen jeseni 1963 v pozneje nesrečnem naselju Kneževo v srbski entiteti BiH, deluje v slovenskem nogometu od leta 1983 in torej predstavlja zgodbo o uspehu delavca s trebuhom za kruhom v obljubljeni deželi Sloveniji. Ne le v poslu, pač pa tudi v najbolj priljubljeni športni panogi na svetu, ki je resda postala tudi posel. V naslednjih štirih letih bo potreboval veliko lastnosti, ki jih je izpostavil v predvolilni kampanji. Gre za sodelovanje, pripravljenost na timsko delo in predvsem pravi občutek za izbiro novih kadrov. Tako bi najbolje izkoristil tudi blagoslov predsednika Uefe.