Tiskane izdaje
Ljubljana – Po sijajni akciji Denisa Klinarja in podaji za vrhunski zaključek Leona Benka si je Olimpija že v 12. minuti derbija 17. kola SNL pripravila sanjsko izhodišče. Toda v naslednjih 80 minutah tekme je bila iz minute v minuto slabša in na koncu ostala brez zmage ter vodstva na lestvici.
Goriški veteran Miran Burgič, ki je ves čas tekme dobesedno na svojem hrbtu nosil goriško igro in ljubljanske branilce, je bil v 81. minuti najspretnejši pred mladim Olimpijinim vratarjem Rokom Vodiškom. Ta je po podaji iz kota in strelu z glavo Roka Grudina z golove črte odbil žogo, a prav na nogo domačega 32-letnega napadalca, ki je s kančkom sreče in odboja žoge od vratnice zeleno-belim povsem pokvaril sobotni večer. Stal jih je vodilnega položaja, posledice pa bi lahko bile še hujše, čeprav imajo v zadnjih štirih kolih jesenskega dela prvenstva na papirju ugodnejši spored: doma igrajo zapored z Aluminijem in Celjem, gostujejo pri Radomljah in za konec gostijo še Krško. Mariborčani bodo igrali kar tri tekme zapored v Ljudskem vrtu – s Krčani, Koprčani in Velenjčani, za konec bodo gostovali v Domžalah.
Prepričljivi le 25 minut
»Izgubili smo dve točki, kot bi jih lahko že v Kopru. Telesno nismo zdržali ritma igre v drugem polčasu, izgubili smo veliko dvobojev in nismo imeli niti priložnosti, da bi ustavili pritiske Goričanov,« je ključno podrobnost, ki je stala Ljubljančane zmage in vodstva na lestvici, izpostavil trener Luka Elsner. Več razlogov za zadovoljstvo je imel domači trener Miran Srebrnič.
»Že zadnjih 20 minut prvega polčasa smo zasukali razmerje moči. Visoko smo držali tekmece. V drugem polčasu smo bili boljši in morda smo si zaslužili še kaj več. Vendar sem zadovoljen, saj smo na zadnjih dveh tekmah pred tem s slabo igro iztržili premalo. Ni lahko igrati proti Olimpiji, saj ima igralce reprezentančnega kova. Na splošno je treba imeti potrpljenje, tudi kadar nam kakšno tekmo ne gre, saj mislim, da fantje kažejo dobre stvari,« je za nazaj in naprej razmišljal Srebrnič.
Razen prvih 25 minut minut, res spektakularne Klinarjeve akcije, ki si jo je priigral z ukradeno žogo po slabi podaji Dejana Žigona, in občasnih prebliskov v prvem polčasu so bili Ljubljančani povsem razglašeni. Za nameček tudi Goričani niso imeli najboljšega večera v tehnični izvedbi, a so – tudi zaradi zahtevnih razmer, spolzkega in mehkega igrišča – napake pri podajah, ustavljanju žoge in napačnih presojah nadomeščali z bojevito ter nepopustljivo igro in visokim ritmom igre.
Več kot očitno je bilo, da v ljubljanskem moštvu še ni čutiti uglašenosti in enotnosti, še posebej po vrnitvi Ranka Stojića, ki je vzel stvari v svoje roke in narekuje politiko na igrišču ter v slačilnici. Prva žrtev spremenjene hierarhije je Darijan Matić, ki je po hitrem postopku prepustil kapetanski trak Antoniu Delamei Mlinarju in izgubil avtoriteto ter položaj v začetni enajsterici. Prvič v tej sezoni je na položaju levega bočnega branilca dobil priložnost Mario Jurčević, en polčas je zdržal Alves, Andraž Kirm je po nizu solidno odigranih tekem v igro vstopil šele v drugem polčasu.
Kolikšna je Elsnerjeva avtonomnost pri oblikovanju taktike in izbire igralcev, je še vedno velika uganka. Njegova taktična postavitev 4-3-3 je pri Stojiću že prej dobila zeleno luč, toda ne kaže, da bi bila najboljša za profil nogometašev, ki jih premore ljubljansko moštvo. Učinkovita igra iz minule sezone je bila vendarle posledica značilnosti igre Ezekiela Hentyja, ki mu je bila igra po bočnem položaju pisana na kožo, povrhu pa je bil Andraž Šporar s svojimi atletskimi in strelskimi sposobnostmi neulovljiv za tekmečeve branilce. Ko je Šporar približno v tem času že pripravljal kovčke za selitev v Basel, je začela tudi kopneti Olimpijina prednost pred Mariborom.
Velikonja in Eleke ob avt črti
V zdajšnji postavitvi samo Leon Benko igra na svojem naravnem položaju izpostavljenega napadalca oziroma strelca, medtem ko sta Etien Velikonja in/ali Blessing Eleke vse prej kot napadalca, ki bosta vestno opravljala obrambne naloge in ob tem še uživala v igri – Eleke pa še napredoval povrhu – daleč od tekmečevih vrat ob stranski avt črti.
Ljubljančani so pod Elsnerjevo taktirko zavoljo posamične kakovosti učinkovito skrivali slabosti, ki so povezane predvsem z nesposobnostjo narekovanja igre z žogo v nogah. Niso še izpeljali tako kakovostne tekme, kot so jo z Vanolijem v zadnjem derbiju v minuli sezoni proti Mariboru (1:2) v prvem polčasu ali v tej proti Domžalam (3:1), ki jih je takrat še vodil Elsner. Kadarkoli so Ljubljančani naleteli na organiziranega nasprotnika, so naleteli na trd oreh in ga praviloma strli zaradi kakovostno slabših tekmecev in ne zavoljo odličnosti igre, ki naj bi jo imeli najboljši in najmočnejši klubi.
Sprememba taktične postavitve z Vanoljevih 3-5-2 na Elsnerjevih 4-3-3 je navkljub – zmotnemu – prepričanju, da je napadalnejša, prinesla bore malo sreče napadalcem in tudi siceršnji podobi na igrišču. Pa tudi drugim napadalno usmerjenim igralcem, kot sta Miha Zajc (po 3 gole ja dosegel pod Vanolijem in Elsnerjem, s tem, da njegova strelska suša traja že šest tekem) in Rok Kronaveter. Prvi je v hudi krizi zaradi nenehnega igranja, drugi po poškodbi, ki mu je vzela ključno pripravljalno obdobje, le na trenutke spominja na odličnega strelca iz šampionske sezone.
