Razliko je krojila nerodnost

Olimpija blizu popolnega tekmovalnega in stilskega zasuka.

Objavljeno
12. december 2018 06.00
Posodobljeno
12. december 2018 06.00
Ko se je zataknilo, je Maribor ”zaropotal” tudi zunaj igrišča in bil za iskanje krivcev za slabše izide celo nagrajen. FOTO: Tadej Regent/Delo
Če je za Olimpijo veljalo, da je bila v minuli sezoni najboljša, ker je bil Maribor neroden in ji je naslov tako rekoč podaril, bi lahko tudi za prvi del te ligaške sezone zapisali, da je bil Maribor najboljši, ker je bila nerodna Olimpija. Pravzaprav je bil neroden njen predsednik Milan Mandarić, ki je še pred začetkom sezone povlekel preveč napačnih potez, zaradi česar je bil kaznovan ob koncu leta.

Kljub vsemu je bila Olimpija blizu popolnega tekmovalnega in stilskega zasuka. Zanjo se je prvenstvo začelo znova v 6. kolu, ko je po odhodu beograjskih strokovnjakov za štajerskimi tekmeci zaostajala že osem točk. Razumno nogometno logiko je v prakso prenesel dežurni gasilec Safet Hadžić. Svojemu nasledniku Zoranu Barišiću je v roke malodane položil moštvo s šampionskimi nastavki. Dunajčan je z razumevanjem, kaj je napadalna in privlačna igra, ki si jo je zaželel Mandarić, le nadaljeval »sanacijo škode«. Vrhunec je bil v velikem derbiju v Ljudskem vrtu. V obdobju od 6. do 14. kola je Olimpija debelo prekosila Maribor v točkah s 23:17. Igrala se je, zmagovala in pokazala, da ima več igralnega DNK kot Maribor in da med njima le ni tako velik prepad. Igrala je najboljši nogomet, je bil prepričan tudi Barišić.

Vijolična povezanost in na trenutke otročja sovražna nastrojenost proti vsemu, kar je zelenega, je na koncu presodila. Maribor v obdobju igralne in rezultatske krize ni ustvarjal napetih razmer znotraj kluba, po učni uri Mure, ki je bila bolj nogometna kot pozneje Aluminijeva za Olimpijo (razlika v porazu je bila le en gol, 1:4, 2:6), je »udaril« po sodnikih in bil nagrajen.

Maribor je s tem, da ni razpadel po vseh peripetijah – spor s športnim direktorjem Zlatkom Zahovićem, tekmovalni porazi doma in v Evropi (slovo v 2. kolu kvalifikacij) ter na koncu še odhod Zahovićevega tesnega zaupnika Mirana Pavlina – pokazal, da ima trdne temelje, ki se ne sesujejo že ob prvem resnejšem potresu.

Maribor in Olimpija se slogovno razlikujeta na igrišču, kar je za nogometni razvoj pozitivno, in v osnovni klubski filozofiji. Maribor deluje tudi za lokalno dobrobit, v njegovem primeru za slovenski nogomet, Olimpija v glavnem za to, da je na »sceni« v kakršni koli obliki in da, če je le mogoče, prinaša zaslužek. Ko gre za nohte, se zateče tudi k domačim silam, če so na voljo. Maribor ustvarja igralce in kakovost, Olimpija oboje kupuje. Kar je legitimno početje glavnega plačnika (vlagatelja).

Prav posrečena ali neposrečena kombinacija med »narejenim doma« in uvoženo »kakovostjo« je tudi sicer krojila tekmovalno srečo v 1. SNL. Aluminij ni naključno v vrhu. Solidni tujci na čelu s Francescom Tahirajem in mlade domače sile Rok Kidrič, Dejan Petrovič, Erik Gliha, Luka Janžekovič so tvorili uglašen in dobro voden orkester. Podobno velja za Celje in Muro. Drugi, razen Triglava, niso izpolnili predvsem svojih pričakovanj.