Tiskane izdaje
V dvoboju Celjanov z Luko Koper prejšnjo nedeljo se je števec nastopov 32-letnega Celjana ustavil pri rekordni številki 422, s čimer je švignil tudi mimo Dušana Kosića, s katerim sta bila dotlej poravnana. Večino kariere – samo v sezoni 2007/08 si je kruh služil v tujini pri belgijskem St. Truidnu, za katerega je v 12 nastopih zabil en gol – je prebil v domačem ligaškem tekmovanju, v katerem je branil barve le enega moštva – Celja. Prvič je članski dres še mladoleten oblekel pred desetletjem in pol, 2. marca 1997, v dvoboju s Primorjem in na igrišču prebil vso tekmo. Tedaj so bili njegovi soigralci, denimo, Amel Mujčinović, Goran Sanković, Miha Šporar, Damjan Romih, Faik Kamberović. »Tedanji trener Milovan Tarbuk mi je med pripravo na dvoboj dejal, da bom začel v udarni enajsterici, kar je bilo zame nekaj neopisljivega. Prigovarjal sem si, da se nimam česa bati. Spomnim se, kot bi se dogajalo včeraj,« je poudaril levokrilni branilec. Že v dveh sezonah si je, na skrajnem robu najstniških let, zagotovil status standardnega člana prve zasedbe, ki ga drži še danes. Bil je tudi gonilna sila zlate celjske generacije iz sezone 2002/03, v kateri so bili še Robert Koren, Aleksander Šeliga, Simon Sešlar, Dominik Beršnjak in Mitja Brulc.
Z rekordom se ni obremenjeval, niti ni kariere umetno podaljševal v želji, da bi ga dosegel. »Pravzaprav sem bil zadnji, ki sem se seznanil s tem podatkom, zaupal mi ga je eden od soigralcev. Roko na srce, s številkami si res ne belim glave, vem pa, koliko truda sem vložil, da sem lahko odigral toliko obračunov,« je dodal 32-letni Celjan, ki potiho računa celo na petstoti nastop med slovensko elito. »Dobro se počutim, poškodbe pa se me, potrkajmo, kar pridno ogibajo. Igrati želim še to in morda še kaki dve sezoni, nato pa se bom odločil, kako naprej. Po koncu aktivne športne poti nameravam pridobiti trenersko licenco, saj se mi zdi pomembno, da na nogomet pogledam tudi s te perspektive.«
Čeprav je komaj omembe vredno, ima Sebastjan Gobec za sabo tudi reprezentančno izkušnjo – dres z državnim grbom je namreč oblekel le dvakrat, v izbrano vrsto ga je povabil Brane Oblak. »Lepa in pozitivna izkušnja, saj sem se lahko na lastne oči prepričal, kako tam stojijo stvari. Na reprezentanco me vežejo lepi spomini,« je pojasnil očka skoraj triletnega Stijana, ki v rokah trdno drži še en, čeravno nekoliko manj prestižen, prvoligaški rekord: zbral je namreč 140 kartonov, od tega devet rdečih, nima pa (še) največje minutaže v 1. SNL, saj ga upokojeni vratar Primorja Janez Strajnar prekaša za debelih 2000 minut. Za konec je izbral še najslajšo zmago in najhujši poraz. »Odločil bi se za pokalno zmago nad Mariborom leta 2005. Po porazu z 1:2 smo bili v polfinalu v izgubljenem položaju, a smo v povratnem dvoboju doma zmagali s 3:1. Pred skoraj dvema letoma pa smo v Kopru izgubili s 3:7. V slačilnici je bilo stresno in napeto, padale so težke besede. Porazi me zelo bolijo, ta pa je bil sploh katastrofalen,« je končal Sebastjan Gobec.
