Rezervist s šampionsko miselnostjo

Pedro Rodriguez Ledesma je v torkovem nogometnem superpokalu v Tbilisiju v vlogi rezervista kot že večkrat doslej izstopil iz sence najvidnejših zvezdnikov Barcelone. Z golom za 5:4 v podaljšku proti Sevilli je na Camp Nou pripeljal še eno lovoriko, toda svojega statusa v najboljšem moštvu na svetu ni bistveno popravil.

Še eden v nizu igralcev, izbrušenih pri Barceloni, pri kateri je od leta 2004, je pred življenjsko odločitvijo. Pri trenerju Luisu Enriqueju ima status rezervista in igralca z občasnimi vlogami, želi pa si pomembnejšo vlogo in večjo minutažo. Morda bi si jo tudi zaslužil, toda namesto koga bi lahko igral – morda Lionela Messija, Neymarja ali Luisa Suareza? Brez možnosti je, Argentinec, Brazilec in Urugvajec so vendarle nedotakljivi možje, on pa le izvrsten rezervist, ki ima to smolo, da je pri Barceloni v času njenih največjih uspehov in le stranski igralec ob boku najboljših na svetu.

V Santa Cruzu na Tenerifih rojeni napadalec je bil ta teden v središču pozornosti. Nenehno so ga selili v Anglijo. Ali bo prestopil k Manchester Unitedu, potem ko pri Barceloni ne bo dobil tega, kar si srčno želi?

»Želim si ostati, a tudi več igrati. Ne zanima me denar,« je jasno sporočil komaj 169 centimetrov visoki nogometaš, ki ima pri Barceloni letno plačo 4,5 milijona evrov in je izjemno priljubljen med soigralci. Drug za drugim o njem govorijo z izbranimi besedami, toda kariere nogometašev vendarle ne usmerjajo prijateljstva, ampak goli in znanje. Tudi vodstvo Barcelone se je že pred meseci opredelilo: njegovo odškodnino je zbilo s 150 milijonov evrov na 30 milijonov evrov.

Naj si Messi & co. mislijo o Pedru, kar hočejo, vprašanje, kaj zmore storiti zunaj Barceloninega nogometnega mozaika, ni za lase privlečeno. Barcelona kljub izjemnim zmagam ni prav posebej razveseljevala drugih klubov. Igralci, vzgojeni v njenih kategorijah in v znameniti La Masii, niso bili kdo ve kako uspešni v drugih kolektivih. Čeprav so prihajali s slovesom zmagovalcev. Pravzaprav v svetovnem vrhu ni igralca iz Barcelonine šole, ki navdušuje v drugem klubu najvišje ravni. Nima ga niti Bayern, pri katerem deluje Pep Guardiola, kaj šele Real, Juventus, Chelsea, Manchester City, Manchester United ... Nemara je prav nekdanji trener mož, prek katerega se lahko ocenjuje Pedro. Tudi Pep je, potem ko je pri Barceloni dosegel vrhunec, poskušal v drugih klubih. Ni bil posebno uspešen, težko se je prilagodil na drugačen slog igre pri Brescii ali Romi. Res je, da je poskušal pustiti vidnejši pečat v času, ko je bil že blizu igralske upokojitve in po svojem vrhuncu v katalonskem velikanu. A tudi pri Bayernu se razgaljajo glavne težave Barceloninih »vojščakov«, ko odidejo. Ali, na primer, zakaj tudi Messi z eno od doslej najmočnejših Argentin ne more osvojiti ničesar?

Pri Barceloni vzgojeni igralci so po svoje ujetniki njene filozofije. Zato so Pedrove želje, da bi ostal, tudi razumljive. Morda je hitronogi in spretni strelec ocenil, da v tujini ne bo več del zvezdniškega in predvsem zmagoslavnega orkestra, ali pa se je ustrašil, da se mu sploh ne bi posrečilo uveljaviti v drugem klubu, kjer je vse drugače kot pri Barceloni. Angleški nogomet se zaradi Pedrove krhke postave zdi še posebno zahteven. Tega se najbolj zaveda trener Manchester Uniteda Louis van Gaal. Moštvo z Old Trafforda je namreč najresnejši kupec Pedra, še enega krilnega napadalca (vingerja). Nizozemec pa vendarle dobro ve, da potrebuje št. 9.

Foto AP