Samo dva evropska naslova sta za Juventus premalo

Ljubljana – Evropski prvak je bil s Crveno zvezdo leta 1991 in pet let kasneje z Juventusom. Vladimir Jugović je igral tudi za Sampdorio, Lazio, Atletico, Inter in Monaco. Nekdanji srbski nogometaš je bil neutruden vezist z dovršenim tehničnem znanjem, zato so ga imeli radi vsi trenerji. V finalu lige prvakov bo pesti držal za Juventus. 

Kakšen občutek je, ko nogometaš osvoji ligi prvakov?

Imel sem srečo, da sem prvi finale s Crveno zvezdo igral zelo mlad, vse ostalo je bilo potem samo lažje. Kljub temu je za vsakega nogometaša vrhunec kariere, če igra v finalu. Takrat spoznaš, da je bilo vredno opraviti premnoge treninge, hkrati pa občutiš hvaležnost, da si začel igrati nogomet. Tvoje početje dobi pravi smisel.

Kateri evropski naslov vam je ljubši – s Crveno zvezdo ali z Juventusom?

To sta dve različni zgodbi, a enako pomembni. Ko si mlajši in osvojiš prvo lovoriko, vse ostane bolj sveže in zapečateno. Pri naslovu s Crveno zvezdo sem zato dogajanje doživljal bolj pristno, pri drugem z Juventusom pa je šlo za utrjevanje dobrih občutkov.

Še vedno ste zadnji nogometaš, ki ste zabili gol za Juventusovo evropsko lovoriko.

Zagotovo sta samo dva evropska naslova premalo za tako velik klub. Toda upam, da bo Juventus ta trend spremenil in osvojil več evropskih naslovov. Najprej že v Cardiffu.

Kako ste se počutili, ko ste vzeli žogo in šli proti enajstmetrovki? Vedeli ste namreč, da lahko vaš gol prinese zmago v ligi prvakov.

Najboljše je, da ne razmišljaš o ničemer preveč. Če začneš premlevati, kaj se lahko dogodi, se takoj poveča možnost za zgrešeno enajstmetrovko. Nogometaš mora samo opraviti tisto, kar zna, potem je vse lažje. Vzel sem žogo, pomeril in streljal v želeno smer z veliko moči. Vratarja moraš povsem odmisliti. Veliko težje je zadeti, če najprej gledaš vratarja, kam se bo vrgel, da potem na hitro meriš v nasprotno smer. Ampak vsak nogometaš ima drugačen ritual streljanja enajstmetrovke. Najbolje je, da vedno narediš po svoji navadi.

Nekoč ste rekli, da je bil vaš Juventus kot stroj. Kaj natančno ste hoteli povedati?

Bili smo veliki delavci. Načrtno smo osvajali vsak meter zelenice. Nikoli ni bila naša taktika, da bi nekoga premagali z našim tehničnim znanjem, ampak smo na igrišču samo osvajali del po delu do končne zmage.

Kakšen vpliv ima na Juventus družina Agnelli?

Gre za veliko in pomembno italijansko družino. Nam nogometašem je bilo zelo lepo, ker smo imeli njihovo podporo. Ogromno so dali nogometu in Juventusu, zato so prvi, ki bi si zaslužili še več Juventusovih evropskih lovorik.

V tej sezoni sta bila poleg Juventusa v polfinalu lige prvakov še Atletico in Monaco, prav vsi trije so vaši nekdanji klubi.

Predvsem sem počaščen, da sem lahko igral za vse te klube in da sem pri nekaterih tudi pisal del najlepše zgodovine. Lepo je, ko lahko zdaj sinu in hčerki pripovedujem, za koga in s kom sem vse igral v moji karieri. In prav nič lahko ni, da v karieri zaigraš za tako številne vrhunske klube.

A ne samo klube, tudi trenerje ste imeli vrhunske: Marcello Lippi, Arrigo Sacchi, Radomir Antić, Sven-Göran Eriksson, Vujadin Boškov …

Res je lepo, ko se tako obrnem nazaj v svoje življenje in vidim, s kakšnimi trenerji sem sodeloval, in predvsem s kakšnimi ljudmi. Imel sem velik privilegij.

Prav Zidane z Realom bo Juventusov tekmec v finalu.

Dobro vem, da je velik zaljubljenec v nogomet. Vesel sem, da je postal trener Reala, in da je obenem tudi uspešen. To je resnično velika stvar.

Kakšen je kot oseba?

Intimnih stvari pa ne mislim analizirati. Povsem dovolj je, če povem, da je velik človek. Vse ostalo ni pomembno.

Poleg Zidana ste igrali tudi z brazilskim Ronaldom pri Interju. Kdo je bil najboljši nogometaš, s katerim ste igrali?

Igral sem z mnogimi izjemnimi nogometaši, zato bi bilo nepošteno, če bi izbral samo enega. Zamenjal sem precej klubov, zato sem tako ali drugače obšel skoraj vse vrhunske nogometaše iz tistega obdobja. Po vseh teh letih, ki so že minila, ne bi bilo lepo, če bi zdaj nekoga postavljal nad ostale.