Selektorji: Slaven bliže Matjažu kot Srečku

Če živiš v svojem nogometnem svetu in ne vidiš čez plot, si lahko le Anglež. O tem se prepričujem zadnje tedne, ko zibelko nogometa in tamkajšnje navijače navdušuje Slaven Bilić. Hrvaški trener enega od najbolj tradicionalnih londonskih klubov West Ham je bliskovito prestopil s seznama kandidatov za hitro slovo na seznam velikih herojev, zaradi katerega tudi vase zagledani angleški novinarji odkrivajo, da tam neki Balkanec nekaj velja. Še spomin imajo silno kratek, saj tu in tam celo omenijo, da je Bilić v devetdesetih letih minulega stoletja uspešno igral za West Ham in Everton.

Z Bilićem, nekoč štoperjem višjega svetovnega razreda in članom slavnih ognjevitih s svetovnega prvenstva leta 1998 v Franciji, sem se prvič in edinkrat srečal iz oči v oči na Poljudu pred 13 leti. Bolj ali manj naključno, ko sem med odmorom evropskega obračuna s Fulhamom (najstarejši londonski klub) izgubljeno taval po prostorih Poljuda. Dvakrat, trikrat sem se sprehodil mimo znamenitega belega salona, ki je bil poln lokalnih pomembnežev, ko je izza hrbta kot nek vohun pristopil možakar in me v angleščini vprašal, če sem kaj izgubil. Prav nič ni zvenel vljudno, v njegovem tonu je bilo čutiti veliko cinizma in vzvišenosti. Obrnil sem se in v njem takoj prepoznal slavnega nogometaša. Še nekaj mesecev prej je bil trener Hajduka – kar je bila njegova prva trenerska izkušnja – in je po koncu sezone odstopil, ker je imel čez glavo nezaupanja. Priznam, bil sem nekoliko presenečen, a sem se hitro sprijaznil, da beseda ali dve v hrvaščini in vljuden odgovor ne bosta pripomogli k »zbližanju«. Vse je okej sem dejal in se hitro umaknil iz območja nevarnosti. To je bilo obdobje Hajduka, ko so »šerifi« prevzemali oblast. Prvi med njimi, Igor Štimac, ki je na selektorskem stolčku Hrvaške nasledil Bilića, je počasi že spodrival legendarnega Ivico Šurjaka v vlogi klubskega menedžerja, kar je pri Hajduku pomenilo dostop do odprtega sefa. Štimac je res deloval kot šerif. Bil je samozavesten kot malokdo in vlival je strah. Da se z njim ni bilo dobro kosati na njegovem terenu, sem dojel po dveh treh besedah ob kokakoli.

Prav zaradi te izkušnje me je poznejša Bilićeva preobrazba v prijetnega možakarja, ki zna koketirati z navijači in sedmo silo, presenetila. A je razkrila, da se je pravnik po izobrazbi sposoben prilagajati razmeram, ko ni več na svojem terenu.

Bilićev odhod s hrvaškega stolčka, potem ko je Hrvaška na euru 2012 obstala v skupinskem delu tekmovanja, v kateri sta igrali še poznejši finalistki Španija in Italija, je imel tudi botre v opoziciji. Po tem me je spominjal na menjavo Matjaža Keka v Sloveniji. Našega bivšega selektorja z Bilićem povezuje še kar nekaj podobnosti – oba sta uspešna v klubih, česar pa ne bi mogel reči za Srečka Katanca. V siceršnji iskrivosti našega selektorja je preveč »zlopamtila«.