Tiskane izdaje
Sevilla - Odlična Sevilla je brez večjih težav premagala Maribor. Vijolični so se izjemnim Andaluzijcem zelo solidno upirali slabe pol ure, od 27. minute, ko je Wissam Ben Yedder zabil prvi gol od treh za zmago s 3:0, pa je bila le še igra mačke z mišjo. Maribor bo v 3. kolu lige prvakov 17. oktobra v Ljudskem vrtu gostil Liverpool, ki je v Moskvi igral 1:1.
Spektakularen uvod v slogu dvoranskih šovov z igro žarometov in glasnim petjem spevne himne Sevilla »El Arrebato« (spet) je bil zares paša za oči in ušesa. V skoraj do zadnjega sedeža zasedenem štadionu Ramon Sanchez Pizjuan je zavladal duh flamenka, ki so ga od prvega sodnikovega žvižga po pričakovanju začeli voditi seviljski »chicos« (fantje). Mariborčani v njem niso želeli sodelovati kot razposajeni in igrivi fantje, zavedajoč se, da so gostitelji v domala vseh prvinah nogometne igre vendarle tekmeci iz višjega kakovostnega razreda.
Trener Darko Milanič se je v začetni enajsterici odločil za manjši eksperiment. S taktično postavitvijo 4-3-3 in trojčkom zadnjih zveznih igralcev, standardnima Marwanu Kabhi in Blažu Vrhovcu je dodal še Aleksa Pihlerja. Do 6. minute je bilo treba čakati na prvi nevarnejši prihod Mariborčanov pred domačega vratarja Sergia Rica, ki pa je bil do konca prvega polčasa brez resnega posredovanja. Čeprav se je Štajercem, Valonu Ahmediju, Damjanu Boharju in Marcosu Tavaresu v prvih 25 minutah dvakrat, trikrat ponudilo dovolj prostora, da bi resneje prestrašili iz minute v minuto bolj samozavestne in razigrane gostitelje. Ti so pletli in pletli, a z moštveno kombinatoriko dlje kot do polpriložnosti niso prišli.
Mariborčanom je branjenje jemalo moči. Vse bolj očitno je postajalo, da bodo težko ves polčas zdržali brez manjše napake, bodisi posameznika bodisi moštva. Še posebej, ker se je še čakalo na trik ali bravurozno akcijo posameznika iz domače zasedbe. Toda tudi to je prišlo in to ravno v trenutkih, ko so Mariborčani delovali zelo solidno. Kompaktna vijolična veriga se je pretrgala v 27. minuti. Tavares je na sredini igrišča izgubil dvoboj, žogo pa je v slalomskem slogu mimo štirih, petih vijoličnih »vratic« tik pred Handanovića pripeljal Joaquin Correa in z asistenco v strelca spremenil Wissama Ben Yeddera. Enostavno, atraktivno in učinkovito.
»Do prvega gola smo bili solidno postavljeni. Prejeli smo ga zaradi odlične kakovosti Seville in posameznika,« je trenutek tekme, ki je zapeljal dvoboj v eno smer, opisal Milanič. Ustreznega odziva Mariborčanov ni bilo, sape pa je bilo vse manj. In posledica tega je bila še ena akcija z vrhunskim vložkom posameznika. Kar dveh. Franco Vazquez se je z enim gibom otresel čuvaja Jeana Clauda-Billonga in neulovljivem Ben Yeddru omogočil še en prefinjen zaključek v slogu najboljših ostrostrelcev. Z leve strani je s 6 m poslal žogo v dolgi Handanovićev kot. Maribor je bil na kolenih in je do konca prvega polčasa lahko samo upal, da so se gostitelji zadovoljili z visoko prednostjo. Prvi polčas so zaokrožili s posestjo žoge v odstotkih 65:35 in streli 13:5.
»Nekajkrat je bil občutek, da lahko igramo. Lahko bi bili bolj nevarni, bili pa so domači, ki so zabili še drugi gol,« mariborski trener ni skrival razočaranja nad napadalnim učinkom v prvem polčasu. V drugem so bili vijolični v prvih minutah bolj pogumni, toda razlika v kakovosti je bila prevelika, da bi se lahko še bolj odločno in nevarno postavili po robu tehnično dovršenim in izjemno hitrim Špancem. Mariborčani so kljub vsemu držali v nogah znosen poraz, Handanović je bil osrednji mož, a konca brez nove žoge v mreži ni dočakal. Ben Yedder je po prekršku Pihlerja zadel z bele točke.
»Drugih 45 minut smo bili bolj kompaktni, imeli smo veliko želje in energije, toda Sevilla ima preprosto preveč kakovosti. Nič nas ni presenetilo, naša namera je bila zapreti sredino igrišča in prvič, ko smo jo odprli, smo prejeli gol,« je strnil oceno Milanič, dopolnil pa ga je kljub trem prejetim golom najboljši Mariborčan, vratar Handanović: »Ni nam pomagalo, da sem dobro branil, Sevilla je bila izjemna, tekma pa za nas zelo težka. Nismo bili na svoji ravni, igrali smo toliko, kot nam je dopuščal tekmec. Razlika v kakovosti je bila očitna. Pa vendar bi lahko bili boljši, tako pa je bila to za nas še ena izkušnja več. Bili smo preveč spoštljivi.«
