Skromni milijonar iz pekarne Mišmaš

Ljubljana - Začne se v skromnem stanovanju »multikulti« Frankovega naselja, kjer sta si Stojanka Majkić in Matjaž Oblak ustvarila dom, povila leta 1990 najprej Tejo in dobri dve leti pozneje Jana. Teja je zdaj ena najboljših slovenskih košarkaric, Jan eden najboljših nogometnih vratarjev na svetu. Rojena zmagovalca. Tako kot Stojanka in Matjaž ...

Stojanka je iz revne in tedaj že nemirne Bosne in Hercegovine, natančneje odročne vasice Sokolište v Republiki srbski, prišla s trebuhom za kruhom v Škofjo Loko, kjer se je priučila za slaščičarko v pekovskem podjetju Peks. Tam je bil kot dostavljavec zaposlen Matjaž in tako sta se mladi duši spoznali in zaljubili.

Matjaž je bil tudi vratar v lokalnem nogometnem klubu Ločan, pozneje se je posvetil malemu nogometu, na treninge in tekme je vodil Tejo in Jana. Tudi Teja je sprva trenirala nogomet, ki je še vedno njena strast, ampak pot jo je popeljala h košarki. Še dobro. Zdaj igra za Prago in je z njo letos nastopila celo na zaključnem turnirju evrolige, je ena najboljših slovenskih košarkaric in za Niko Barič druga najbolje plačana reprezentantka.
 

V Ljubljano s kolesom

Seveda je športni javnosti veliko bolj poznan Jan Oblak, vratar madridskega Atletica in novi kapetan slovenske reprezentance. Pri Atleticu je najbolje plačani nogometaš in zanj je meja samo še nebo. Tudi on je kariero začel v NK Ločan, a že pri 14 letih se je pridružil Olimpijini akademiji.



V Ljubljano in nazaj se je vsak dan peljal s kolesom, saj si zaposlena starša nista mogla privoščiti, da bi ga vozila. Skromnost ga je oblikovala tudi osebnostno, lahko bi rekli, da je sramežljiv in zaprt vase. Nikakor noče izstopati in živeti zvezdniško, razuzdano življenje, v medijih je le malo znanega o njegovi zasebnosti.

Le tu in tam pricurlja kakšna rumena novica, kot je denimo poleti, ko so ga paparaci zasačili na jahti v Sredozemlju z nekdanjo miss Italije Alessio Tedeschi, nekdanjim dekletom njegovega velikega tekmeca Cristiana Ronalda, ko je bil ta še pri mestnem rivalu Real Madridu.

Sicer pa je, kadar je doma, Jan zelo navezan na svojo družbo iz mladosti, predvsem sošolce z Osnovne šole Cvetka Golarja, sto metrov od njegovega bloka. Druži se z njimi na gugalnicah in skupaj se odpravijo v Loški kebab pri avtobusni postaji.



»Živ bog ne bi mogel reči, da je fant zvezdnik svetovnega formata, vsa čast,« je navdušen eden od njegovih znancev. Za prijatelje si vedno rad vzame čas, vsako sezono ga ne le enkrat, pač pa dvakrat ali trikrat obiščejo tudi na tekmi Atletica, enega največ­jih španskih klubov.

Z njim je Oblak lani osvojil evropsko ligo in evropski superpokal, ko je premagal Real, proti kateremu je izgubil v finalu lige prvakov leta 2016. V zadnjih štirih sezonah je osvojil trofejo zamora za najboljšega vratarja v španski ligi in je na poti do rekordne pete. Četudi na hrbtu nosi številko 13, se ga smola ne prime.



Vsako leto gre fantovska družba še na nekajdnevni izlet v Bosno, kjer je nujen postanek pri babici Mari Majkić, ženički iz skromne kolibe bogu za hrbtom. Sokolište je verjetno edina vas v nekdanji Jugoslaviji, kjer vsi navijajo za Atletico, kot je ugotovila ekipa televizije Republike srbske med lanskim prispevkom, v katerem je Mara povedala, da je Janu svetovala, naj si pri njej zgradi vikend hišico. Denarja pa od vnuka ne bi vzela. Pa le kaj bi z njim? Saj so ji rekli Oblakovi, naj se preseli k njim v Slovenijo, a je raje ostala na rodni grudi.
 

Zmešnjava namesto tenisa

Njen ljubi Jan, rojen na pravoslavni božič leta 1993, je morda tih in skromen, a ni brez podjetniške žilice. Prevzel je lokal na Škofjeloškem gradu, legendarni Bar Freising, ki ga zdaj upravlja njegova družba in tam gleda njegove tekme. Sam se le redko pojavi v njem. Tako kot ga je na splošno težko srečati v domačem kraju, kvečjemu poleti med jutran­jim ali večernim tekom ob pripravah na novo sezono v Španiji.



Je pa junija letos dvignil prah, ko se je z velikim prijateljem Luko Dončićem, s katerim sta se družila v Madridu, dogovoril za partijo tenisa na Trati. Mlada zvezdnika sta naivno pričakovala, da bosta ostala ne­opažena. Pošteno sta se zmotila. Jan se je namreč pripeljal z maseratijem in Luka s porschejem.



Igrišče je blizu Janove nekdanje šole in otroci so ponoreli, ko so ugotovili, kdo je na obisku. Čeprav so lokalne službe organizirale ad hoc varovanje, junaka ob zmešnjavi nista mogla niti čez most na pico ... Tam bi se lahko Jan pohvalil, da je najbolje plačani slovenski športnik in šest let mlajši košarkar Luka bi mu lahko odvrnil, le počakaj še nekaj let, ko bom podpisal pravo pogodbo v ligi NBA.

Seveda ne bi bilo tako, predobro sta vzgojena. Zanimivo pa je, da sta se slovenska asa, ne da bi vedela, gotovo srečala že veliko prej. Dončićev oče Saša je namreč igral za Loko, ko je njegova tedanja soproga Mirjam vodila malega Luko na tekme, na katerih sta bila tudi Teja in Jan.
 

Tudi v modne vode

Slednji je zdaj že legenda. V Škofji Loki imajo vsako pomlad turnir z njegovim imenom z več kot 1500 mladimi nogometaši in včasih pride podelit pokale. Pred kratkim je postal partner in maneken znamke oblačil Benedetti Life mlade koprske oblikovalke Mateje Benedetti, ki prodira na trg z ekološko, trajnostno in etično modo.



A ostaja tih in miren fant. Novinarjem se izogiba v širokem loku in so zanj nujno zlo. Lahko pa bi si privoščil vse. Po pogodbi z Atleticom ima 20.834.000 evrov letne plače, neto okrog 11 milijonov, njegova vrednost na Transfermarktu pa je 100 milijonov evrov, če bi ga kdo hotel speljati pred letom 2023, dokler mu velja nova pogodba. Je z naskokom najbolje plačani član Atletica.



K Benfici je iz Olimpije za 1,7 milijona evrov prišel s 17 leti in pet let pozneje (vmes je kot posojeni igralec branil za vrsto manjših klubov) odšel k Atleticu za 16 milijonov evrov. Zdaj je, kot rečeno, vreden 100 milijonov. Za starša, ki otrok nikdar nista silila v šport, kot se vse prepogosto dogaja, so bile to nepredstavljive številke, ko sta »tolkla« nočne v pekarni. Zdaj živita mirno življenje v hiši, ki jo je Jan kupil na robu Škofje Loke, kjer je zelenje zamenjalo beton in kjer uživa tudi sestrin kuža.

Stojanka je delala, dokler niso začeli pri Peksu odpuščati, ker jim niso več pomagale bele, sive in črne miške kot v pekarni Mišmaš. Zanimivo, ni bila na seznamu tehnoloških presežkov, ampak se je odločila umakniti, da je lahko njena prijateljica ostala pri kruhu, češ mi smo zdaj finančno preskrbljeni. Plemenito, ni kaj. Matjaž? Še naprej je šofer, zdaj za majhno plačo v podjetju Sožitje vozi otroke s posebnimi potrebami.

Ja, zmag je res več vrst.