Nemalo ali kar večina nogometnih privržencev je v porazu Slovenije proti Angliji videlo veliko zmago. Osrečile so jih besede selektorja Srečka Katanca, da bo šla reprezentanca v naslednji ciklus kvalifikacij za evropsko prvenstvo brez njega. Ne bom se spuščal v strokovne odločitve in ocenjevanje lika in dela nekoč Srečka »nazionale«, zdaj pa Srečka »nesrečka«, marveč v novo in bržkone še bolj razburljivo poglavje slovenske nogometne reprezentance – izbiro Katančevega naslednika.
Kdor je mislil, da se bodo z njegovim slovesom kar na lepem reprezentančna obzorja razjasnila, se krepko moti. V ponedeljek se bo šele začela najtežja naloga doslej od prvega dne samostojnosti Nogometne zveze Slovenije. Katančev klavrni konec je namreč samo naznanil konec obdobja, v katerem so nogometne vajeti na igrišču vlekle stare sile, »produkti« nekdanje skupne države. Od prvega in dvakratnega selektorja Bojana Prašnikarja do Zdenka Verdenika, Braneta Oblaka, Matjaža Keka, Slaviše Stojanovića in še drugič Katanca.
Prav vsi imajo, ne glede na to, da pred svojo selektorsko službo nikoli niso delovali »južno od Kolpe«, ampak severno od Alp (razen Stojanovića), gene jugoslovanske nogometne šole, ki je – zanimivo – najbolj oblikovala njihov strokovni profil. K sreči z dodano vrednostjo germanske šole. Vsi imajo tudi skupni imenovalec v podobi nekdanjega predsednika Nogometne zveze Slovenije Rudija Zavrla. Mednje sodi tudi Stojanović, ker je bil prvi izbranec novih sil in prav gotovo še ne bi dobil priložnosti, če bi bil Zavrl na čelu krovne nogometne organizacije še vsaj en mandat.
Zgodovina tako rekoč poveličuje Zavrlove kompentence, odločitve in njegov prefinjeni »politični« občutek pri izbiri selektorjev. Celo najbolj sporna, ko je izbral Keka, ki je imel za seboj neprijetno in poučno izkušnjo z NK Maribor, se je spremenila v vizionarsko. In je k sreči s svojim nastopom ni »nadgradil« niti Zavrlov naslednik Ivan Simič.
Ko sta nekdanji prvi reprezentančni vratar in nekdanji predsednik (nobenega ni več na potapljajoči se barki) na manjšem dalmatinskem otoku tlakovala pot v pogubo (zamenjala Keka s svojim, napačnim izbrancem), se je začelo obdobje nazadovanja slovenskega reprezentančnega nogometa na vseh ravneh. Sovpada s časom, ko so, politično naravnano, nogometno oblast prevzeli funkcionarji brez vrhunskih nogometnih kompetenc. Brez teh je mogoče ustrojiti delovanje tako velike in kompleksne organizacije, kot je nogometna zveza, v pisarnah in drugih službah, toda za izbiro selektorja ali selektorjev je vendarle treba imeti veliko več modrosti, pretkanosti in izkušenj kot le neskončne brezobzirne samozavesti in ambicioznosti.
Sedanje vodstvo NZS s predsednikom Radenkom Mijatovićem na čelu je v skušnjavah, v kakršnih še ni bilo, odkar ima v rokah škarje in platno (če jih ima). Nisem najbolj optimističen, med njimi ne vidim »Zavrla« s kompetencami, ki bi lahko mimo ustreznih služb ali ob soglasnem zaupanju ožjega štaba sodelavcev izbral verodostojnega selektorja. Česar še zdaleč ne zagotavlja niti tujec z uglednim nogometnim poreklom!
Strah, da je napočil daljši reprezentančni mrk, je upravičen!













