Slovenci, treba je tekmovati, ne zgolj igrati

Ljubljana – Kaj preostane slovenskim navdušencem nad velikimi nogometnimi turnirji, kakršna sta evropsko in svetovno prvenstvo? Odgovor: čakanje na (nov) vzpon članske reprezentance, četudi slednja ne vliva zaupanja javnosti in navijačev, kar se je izkazalo tudi med zadnjo tekmo z Belorusijo.

Trenutna podoba reprezentance ni dobra, navijači so upravičeno jezni in razočarani. Toda nogometaši nimajo druge izbire, kot da jih izzovejo z borbeno igro, ki je v Sloveniji vselej toplo sprejeta. Finta sem ter tja, privlačna poteza s peto ali gol po sijajnem driblingu – vse je dobrodošlo, toda s tovrstnimi prvinami so nedavno navduševali Ricardinho in soigralci v Stožicah, profesionalni nogomet je še veliko več. Kdor je pozabil, kaj pritegne navijače na štadione in jih tam tudi ohrani, naj si ogleda posnetek tekme Slovenije in Norveške na legendarnem štadionu za Bežigradom, ko so aduti Srečka Katanca doživeli stoječe ovacije kljub porazu z vikingi z 1:2. To se zavedajo tudi nekateri nosilci igre trenutne reprezentance, četudi živijo v manjšini.

Iličić tekel namesto drugih

»Naš odnos na tekmah z Avstrijo in Belorusijo ni bil pravi,« je priznal Josip Iličić, v seštevku najboljši posameznik v slovenski reprezentanci, četudi je – paradoksalno – trošil energijo s pokrivanjem tekmečevih igralcev, namesto da bi to počeli drugi, pretekel več, kot bi bilo treba, in odhajal po žogo na svojo polovico igrišča. V Celovcu smo zaznali njegovo živčnost ob nemočnih soigralcih, posledično je večkrat prišel v kratek stik z Avstrijci. Kranjčan, ki v tej sezoni blesti v serie A, tudi po Stožicah verjame, da ni še prav nič izgubljeno.

»Ah, kje pa, to so prijateljske tekme. Seveda pa drži, da na tak način ne bomo uspešni v boju za evropsko prvenstvo. Moramo dvigniti glave in se ozreti proti novim izzivom, saj nam drugega ne preostane. Preveč se mučimo s prihajanjem v zadnjo tretjino igrišča, zato si priigramo malo priložnosti, posledično smo v dveh tekmah ostali brez gola, prejeli pa smo jih kar pet, kar je nesprejemljivo, če želimo opraviti kaj več,« je bil iskren, toda oster Iličić, ki odprto meri na euro 2020. »Če ne bi verjel, da nam lahko uspe, ne bi prihajal na Brdo. Nisem več med mlajšimi, morda imam zadnjo priložnost za nastop na velikem turnirju,« je dodal 30-letnik, ki v majici Atalante doživlja svojo drugo nogometno pomlad.

Morda skrivnost uspeha ne leži daleč. Če bi vsi delovali, kot da imajo zadnjo priložnost za uvrstitev na EP, bi nemara iztržili več in optimistično zrli proti premieri v ligi narodov. Slovenija bo igrala v ligi C, v njeni skupini so Bolgarija, Norveška in Ciper, v prvem paketu tekem bo gostila Bolgarijo v Stožicah (6. 9.) in gostovala na Cipru (9. 9.).

Izkušeni v nogometnem miljeju vedo, da tekma ponuja najboljši trening, zato bo izjemno pomemben že junijski obisk Podgorice (2. 6.), verjetno bo Kavčič ob Črni gori igral še eno prijateljsko tekmo. Tedaj bi bilo dobro zmagati za vsako ceno, četudi »na silo«, saj le zmage dvigujejo samozavest in izboljšujejo vzdušje, ki ga pregovorno izpostavljajo reprezentanti. Jan Oblak, Rene Krhin, Kevin Kampl in njihovi vrstniki v reprezentančni majici namreč še niso dokazali, da znajo tudi tekmovati in ne zgolj igrati nogomet. Razlika je namreč očitna. Neizprosna tekmovalnost, zaradi katere je pogosto prihajalo do – javnosti skritih – incidentov, je namreč krasila prav vse šampionske rodove nogometne Slovenije v zadnjih dvajsetih letih. To je imel v mislih tudi Iličić, ki želi za vsako ceno igrati na euru 2020. To je edini možen pristop, če želijo Slovenci po dvajsetih letih začutiti vonj elite na stari celini. V nasprotnem primeru jim ne bodo pomagali nobeni treningi, videotehnologija in analize.