Tiskane izdaje
Čas gre naprej in prej ali slej zaceli (skoraj) vse rane. Nogometni klub Chapecoense je bil še novembra udeležen v letalsko nesrečo, dobre tri mesece kasneje pa je (prenovljeno) brazilsko moštvo zmagalo na prvi uradni mednarodni tekmi. Z 2:1 so v tekmi pokala libertadores v Venezueli premagali Atletico Zulio.
Devetindvajsetega novembra lani se je zgrozil celoten športni svet. Ekipa brazilske zasedbe Chapecoense je potovala na finalno tekmo južnoameriškega pokala v Medellin, kar je bil največji klubski uspeh. Toda pravljica se je spremenila v nočno moro. Letalo je na poti strmoglavilo. V nesreči je umrlo 71 ljudi, od tega 19 igralcev in 24 spremljevalcev. Že tako tragično vest so svojci sprejeli še s toliko večjo žalostjo in ogorčenjem, ker je bila za nesrečo kriva preračunljiva človeška napaka. V čarterski letalski družbi so namerno kršili predpise o minimalni količini goriva. Letalo je tako strmoglavilo, ker je imelo premalo goriva.
Čeprav so se težko sprijaznili s kruto realnostjo, so se v klubu znova postavili na noge. Najpomembnejšo vlogo je imel športni direktor Rui Costa, saj je po nesreči zapustil Gremio in pomagal Chapecoenseju. V naslednjih dveh mesecih je v klub prišlo kar 22 novih igralcev. »To je zgodovinski trenutek za klub in vse nas,« je rekel Costa. »Dobro se zavedamo, kako pomembno je vse skupaj za celotno skupnost Chapeco. Čaka nas še veliko dela, saj je težko postaviti vse na svoje mesto v tako kratkem času.«
Brazilski mediji so podrobno spremljali celotno pot Chapecoenseja v Venezuelo, izpustili niso nobene podrobnosti. Moštvo je tokrat potovalo z letalom najprej do Paname, dolgo 30 urno potovanje pa so zaključili z avtobusom do Venezuele. »Jasno je, da smo po tem dogodku pod večjim drobnogledom,« je pristavil Costa. »To nas ne moti, saj gre za del klubske zgodovine. Pred nami je ogromen izziv in pri tem nas bo spremljalo veliko ljudi. Prav zato je naša odgovornost še večja, da delamo dobro in pošteno.«
Prvi gol za Chapecoense je zabil Reinaldo, vodstvo je povišal Luiz Antonio, za venezuelsko zasedbo je zadel Juan Arango. Člani brazilske zasedbo so zmago proslavili tako, da so objeti pogledali v nebo in dvignili roke. Sploh prvo tekmo po nesreči je Chapecoense odigral januarja proti brazilskemu nasprotniku Palmeirasu.
Med največjimi junaki je trener Vagner Mancini. »Čutimo podporo naših navijačev, mi smo se jim zahvalili z zmago,« je Mancini spregovoril na tiskovni konferenci po tekmi. »Dokazali smo, da se lahko hitro poberemo in da smo še vedno zmožni velikih stvari.«
Letalsko nesrečo je preživelo le šest ljudi, od tega trije nogometaši. Vratarju Jacksonu Follmanu so morali zaradi hudih poškodb amputirati desno nogo, a kljub temu se poskuša vrniti v normalno življenje s pomočjo nožne proteze. »Moja edina želja je, da lahko spet vstanem in hodim,« je rekel. »Želim si zgolj to, da lahko grem v kopalnico in si sam umijem zobe brez pomoči. To so preproste stvari, ki jih drugače sploh ne opaziš. Če se bom samo smilil samemu sebi, ne bom nikomur pomagal. Ne sebi ne bližnjim.«
Več sreče sta imela njegova soigralca Neto in Alan Ruschel, ki sta ostala cela, zato sta odpotovala skupaj z moštvom v Venezuelo, toda tam še nista zaigrala.
Med srečneži, ki so preživeli nesrečo, je bil tudi radijski novinar Rafael Henzel. Zdaj se je že vrnil na delo, zato nikakor ni hotel izpustiti priložnosti, da ne bi bil kot komentator na zgodovinski tekmi. »Moje srce je polno človeške radosti,« je Henzel kar žarel od sreče. »Dragi prijatelji, moram priznati, da sem hvaležen za vse čestitke po mojem prenosu tekme. To je čisto veselje in zadovoljstvo.«
