Srečko, kaj pa zdrava nogometna pamet?

Z zanimanjem se prebral intervju z zakoncema Alenko in Matjažem Rupertom, ki sta že nekaj časa ključni osebi v nogometni reprezentanci Slovenije. Ukvarjata se z dopolnilno energijsko medicino, ki je uradna medicina ne priznava. Marsikdo od neverujočih v čudeže brez uradnega žegna priznane stroke bi ju označil za šarlatana. Sam ju niti približno ne, ker verjamem, da obstajajo ljudje s posebnimi darovi in tudi mejnimi sposobnostmi, čeprav je vrsta njunih ugotovitev vse prej kot »huda znanost«. Na primer o slabostih čezmernega uživanja sladkorja ali mastne hrane, o kisanju telesa ... O tem, kaj pravzaprav ta veda ponuja in kakšne so njene koristi, pa je najbolje, da se vsak posameznik poduči sam, zato se ne bom spuščal v njeno podrobnejšo analizo.

Pod drobnogled bom raje vzel selektorja Srečka Katanca, ki je zakonca Rupert povabil v svoj »strokovni štab«, da bi s svojimi prijemi dodala vrednost v reprezentanco in jo oplemenitila. Ta je prejšnji konec tedna na Škotsko odpotovala kot drugouvrščena reprezentanca v svoji skupini in z izjemno popotnico jesenskega učinka v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v Rusiji. Vrnila se je s porazom, padcem na lestvici skupine na tretje mesto in potolčena do tal. Od navijačev zaničevana in z ne prav spodbudno popotnico za nadaljevanje kvalifikacij.

Seštevek vseh negativnosti nazorno razkriva učinek prijemov Katančevih najpomembnejših pomočnikov v Glasgowu in najmanj, kar lahko, sproži pomisleke o smiselnosti njunega početja. Ali izpostavi vprašanje o tem, zakaj Katanec poskuša v pomoč pri osebnostni rasti prepričati tudi nogometaše? Predvsem tiste, za katere so selektor in terapevta prišli do spoznanja, da potrebujejo boljše energijsko stanje. Mar res zaradi dobrih izkušenj iz svojega osebnostnega razvoja pod seansami zakoncev Rupert?

Srečkov vstop na višjo raven razumevanja delovanja življenja je vsekakor dobrodošel za njegov osebnostni razvoj, toda prinesel je tudi nasprotni učinek od želenega. Katanec je nekoč imel odličen občutek za nogometne zakonitosti in podrobnosti, s katerimi je ob pomoči nogometašev, ki so moštveni duh ali tekmovalnost na najvišji ravni utrjevali z bolj sproščenimi in prvinskimi fantovskimi večeri, zarisal majhno Slovenijo na svetovni zemljevid. In ni ga še povsem izgubil, kar daje vedeti v iskrivih komentarjih in analizah, le da so zdaj v senci zaupanja v komplementarno energijsko medicino. Ta narekuje njegove odločitve.

Katanec je morda postal človeško in duhovno močnejši, toda strokovno je postal šibkejši. Niti najpreprostejših nogometnih zagat ni sposoben več razrešiti po svojem občutku ali po zdravi kmečki pameti. V Glasgowu je je precej manjkalo, o čemer so najbolj nazorno govorile vse taktične zablode, od izbora igralcev in posledično postavitve do vseh drugih rokad med tekmo. Ne predstavljam si, v katerih shemah bi že dve sezoni klasični plejmejker Chieva Valter Birsa na boku dirjal gor in dol ter bil koristen za soigralce, prefinjenih potez, a mehki Josip Iličić se kot edini napadalec zaganjal v škotske hruste, Miha Mevlja, kot odkritje sezone, sedel na rezervni klopi, Rene Krhin igral vso tekmo, čeprav je že po dobri uri komaj dihal ...

Slovenija na »šampionat« v Rusiji lahko upa le s Srečkom z zdravo nogometno pametjo. Če že ni prepozno.