Tiskane izdaje
Serravalle – Tudi tekma z najslabšo nogometno reprezentanco v Evropi je lahko zanimiva. Kakovostna raven drevišnje preizkušnje na severovzhodni obali Jadranskega morja bo nizka, vtis, ki ga bo pustila na koncu Slovenija, pa vendarle pomembnejši, kot se zdi na prvi pogled.
San Marino še nikdar doslej ni bil tako dober kot v tem ciklusu, kakorkoli že to zveni: lansko jesen je z Estonijo iztržil prvo točko v boju za euro po 10 letih, pred mesecem dni je v Litvi zabil še svoj prvi kvalifikacijski gol po 14 letih. Reprezentanca iz države z 32.000 prebivalci je seveda popoln nogometni avtsajder, na papirju slabša tudi od Andore in Gibraltarja. V »normalnih« razmerah bi šlo le za nebodijetreba tekmo, za dvoboj, s katerim bi Katančevi aduti tudi formalno zaključili še ene v nizu kvalifikacij.
Nocojšnji dvoboj je vendarle veliko več od večinsko pričakovane igre mačke z mišjo. Iz zornega kota selektorja in strokovne javnosti bo veliko štela prav podoba slovenske enajsterice na igrišču pod 749 m visoko goro Titano, ki z vznožja deluje prav veličastno. Če bo takšna tudi nocojšnja igra Katančevih, bodo lahko tudi slovenski navijači bolj optimistični kot po petkovi tekmi z Litvo. Tudi po slabi žetvi je treba sejati, zato ni nikdar prepozno za preskok v zamislih in izvedbi.
Srečko Katanec je v tem kvalifikacijskem ciklusu preizkusil več različnih poti, po katerih bi prišel do nasprotnih vrat na igrišču, odvisno pač od moči tekmeca in pripravljenosti njegovih izbrancev. V Talinu se je odločil za model igre 4-1-4-1 s Stevanovićem kot veznim členom med obrambo in zvezno vrsto, nato je premagal Švico s klasičnih 4-4-2 (obe zmoti je spoznal že po prvem polčasu). V Vilniusu je presedlal na sistem 4-2-3-1, v katerem je Slovenija zaigrala največkrat. Pozorni spremljevalci reprezentance gotovo niso prezrli najboljših tekem Katančeve zasedbe na poti do eura 2016: septembrskih dvobojev s Švico in z Estonijo. Slovenija je bila namreč do poškodbe Novakovića v Baslu predobra za favorizirane gostitelje, tudi v Mariboru je sorazmerno bolj zanesljivo nadzorovala potek tekme z Estonijo, kot se zdi.
Omenjeni tekmi sta se končali različno (ne)srečno za Slovenijo, vendarle pa imata tudi nekaj skupnega. Katanec je napadel tekmeca z modelom igre 4-4-2 v rombu (ali 4-3-1-2, če hočete), pri čemer je na položaju lažne devetke zaigral Josip Iličić. Navidez nič novega, toda s to odločitvijo je Katanec vendarle sprožil več verižnih potez, s katerimi je stoodstotno upošteval nogometno logiko. Fantje so naposled zaigrali na položajih, na katerih igrajo in blestijo v svojih klubih.
Valter Birsa je oživel kot klasična »desetka«, torej na položaju, na katerem je v prvem delu sezone osupnil italijanske novinarje v majici Chieva. Iličić je zaigral kot drugi napadalec, torej enako kot pogosto pri Fiorentini, posledično so Slovenci lažje zadržali žogo in sestavili več podaj v nizu. Kevinu Kamplu se je uresničila želja, ki jo je razkril po stožiškem porazu z Anglijo, da bi zaigral v zvezni vrsti; od tam lažje prenese žogo do napadalcev, če ima le dobro varovan hrbet. Srečko je torej le upošteval videno v klubih.
