Star Maribor izločila zdesetkana Olimpija

Ljubljana – Razburljiv in do zadnjih sekund negotov 180-minutni polfinalni pokalni dvoboj Olimpije in Maribora je navijačem ponudil dovolj vznemirjanja. Veliko je ponudil tudi strokovni javnosti, ki je videla, da najmočnejšima slovenskima klubom v kvalifikacijah za ligo prvakov in evropsko ligo čez tri mesece ne kaže dobro.

Morda bodo na koncu zadovoljni zagovorniki uravnilovke. Naslov najboljšega v državi bo šel na Štajersko, pokalna lovorika bo ostala v osrčju Slovenije. Po angleškem vzoru bi lahko pripravili še tretje tekmovanje, v katerem bi zmagali Primorci.

Najprej o zmagovalcih. Najbrž Mariborčani niti ne vedo, kdo jih je izločil v polfinalu. Še posebej laična športna javnost in navijači, ki ne vedo za podrobnosti iz slačilnic in vsakdanjosti igralcev. V Ljudskem vrtu so videli premočan, a silno jalov Maribor, nemočno, vendar srčno in fanatično Olimpijo.

Maribor je izgubil z zdesetkano in predvsem za spodoben nogomet telesno povsem nepripravljeno Olimpijo. S komaj skrpano enajsterico, s kolikor toliko za boj pripravljenimi igralci in z dvema resnima menjavama, je do skupne zmage in napredovanja v svoj prvi pokalni finale prišla tudi s taktično pronicljivostjo trenerskega gasilca Safeta Hadžića. Visoka teoretična strokovna nogometna filozofiranja predhodnikov Luke Elsnerja in Marijana Pušnika je poenostavljeno spremenil v prakso. Več kot očitno so ga sprejeli igralci, tako odpisani, ki so čez noč prevzeli najodgovornejše vloge, kot avtoritete, s katerimi je v slačilnico lahko uveljavil sproščeno vzdušje in svoje zamisli. Olimpija je v treh tekmah pod njegovo taktirko igrala moštveno, disciplinirano in zavedajoč se svojih limitov. Koliko je nogometno moč črpala iz motivacije in kljubovanja, koliko pa iz dejanskega znanja in sposobnosti, pa bo razkrila že ponedeljkova prvenstvena tekma z zadnjimi Radomljami.

Olimpija je opravila z motivacijsko izpraznjenim Maribor. Tisti trenutek, ko so vijolični razrešili šampionsko bitko (po treh, štirih pomladnih kolih), so se razmerja sil začela izenačevati. Maribor, ki, odkar je prišel Milan Mandarić, črpa moč za svojo tekmovalnost iz kljubovanja do Olimpije in glavnega mesta, je usahnil. Nima več »ubijalskega« dotika, ustavil ga je manjši taktični zasuk: tekmecev se je začel lotevati tako, da je v igri prevzemal pobudo in tveganje. Tako kot počnejo vodilni klubi v večini lig. Znano pa je, da je v preteklosti svoj monopol v SNL gradil s precejšnjo mero zvitosti ter pragmatičnosti, čeprav je imel na voljo najmočnejši igralski kader. Samo takšen pristop jim je zagotavljal uspehe na evropskem prizorišču.

Olimpija in Maribor ne vlivata optimizma za poletne kvalifikacije za uvrstitev v evropsko ligo in ligo prvakov. Olimpija bo zaradi poškodb in strokovnih zmot izgubila pomembne mesece za uigravanje moštva z vsemi okrepitvami. Maribor je navzven še vedno uigran orkester, vključno z vodstvenim ustrojem. Toda kakšna je lahko prihodnost moštva, ki ne more najti menjave za večnega, a še vedno težko pogrešljivega Mitjo Vilerja, ali za že poldrugo sezono bivšega Petra Stojanovića? Da bo Milivoje Novaković čez mesec dni dopolnil 38 let, Dare Vršič septembra 33, da je Marko Šuler že v 35. letu starosti, Marcos Tavares v 34. letu (!?), Jasmin Handanović v 40. Brez njih ta trenutek Maribor ne bi bil niti na vrhu SNL.