Tiskane izdaje
Kdo drug kot on. Marcos Tavares. Ko Maribor nujno potrebuje gol, potem je brazilski nogometaš vedno na pravem mestu. V kvalifikacijah za ligo prvakov jih je prispeval že devetnajst, zdaj že sanja o novem. In tudi o ponovnem igranju v ligi prvakov.
Letos poleti je bil junak že na gostovanju v Mostarju proti Zrinjskemu, saj je zadel iz najstrožje kazni za odločilno zmago in napredovanje v naslednje kolo kvalifikacij za ligo prvakov. Dober teden dni kasneje so Mariborčani v državnem prvenstvu zaostajali v Kranju z 0:2, toda nato so Štajerci najprej izenačili, za zmago pa je ponovno mrežo zatresel brazilski nogometaš. In povsem enako je bilo ta teden na prvi tekmi proti Hafnarfjörðuru. Islandski igralci so se postavili v trdno obrambo, a da so klonili, je moral ponovno zablesteti Marcos Tavares.
Zanj soigralci pravijo, da je kot kača, toda Brazilec ima raje drugačno prispodobo: »Raje bi rekel, da sem lev.« Proti Islandcem je dosegel svoj 19. gol v kvalifikacijah za ligo prvakov, a novega hoče že na povratni tekmi za uvrstitev v zadnje kolo kvalifikacij. »Resda sem dosegel veliko golov, toda teh ni nikoli dovolj. Gol vedno zabijem za ekipo in Maribor, saj brez dobrih soigralcev ne bi bilo niti mojih zadetkov,« je pripovedoval z veliko dobre volje.
Tavares je v ligi prvakov z Mariborom že zaigral v sezoni 2014/2015. Tedaj so Štajerci na zadnji oviri preskočili Celtic, odločilni gol za napredovanje med evropsko elito pa je dosegel ravno Tavares. »Seveda je gol proti Celticu najpomembnejši v moji karieri. Toda ne živim v preteklosti, zdaj moram razmišljati o novih tekmecih in zadetkih,« je povedal pred časom.
Radi ga imajo soigralci in navijači, zato ni nič čudnega, da je že petkrat prejel nagrado vijoličasti bojevnik za najbolj prepoznavnega igralca Maribora. »Zelo vesel sem, ker nam navijači pomagajo tudi takrat, ko igramo slabo. V Braziliji ni tako. Tam se izgubi ena tekma in je že vse narobe. Brez navijačev ne bi imeli toliko energije in motivacije za velike tekme. Sploh sem navdušen, ker so ustvarili pesem o meni. Tega res nisem pričakoval. Vse to veliko pomeni tudi moji družini, ki se odlično počuti v Sloveniji,« je dejal pred leti.
Brez sramu in povsem naravnost pove, kaj je recept njegovega uspeha. »Jezus. Veliko molim sam in skupaj z družino. Jezus mi vedno pomaga in zaradi njega sem dosegel vse v življenju,« je že večkrat razkril, da je goreč vernik. Prav tako doma najraje bere Biblijo in se o Jezusu pogovarja z družino in prijatelji. »Kakor pravimo, za dežjem vedno posije sonce. Jaz sem ves čas delal, pravzaprav garal, in verjel vase. Krize se dogajajo, tudi v nogometu je enkrat bolje, drugič slabše. Pomembno je, da se ne prepustimo ravnodušju, ampak vsak dan trdo delamo. Enkrat se pač mora odpreti,« je poln optimizma in življenjske energije.
Ko je prišel leta 2008 v Slovenijo, se je v slovenščini najprej naučil: »Bog te blagoslovi.« Na novinarska vprašanja že nekaj let odgovarja v slovenščini, njegov napredek je očiten. »Težav nimam z besedami, temveč s končnicami in sklanjanjem. Ne vem, kdaj je na primer voda, vodo, vodi ... Besedo že poznam, toda sklona nikoli ne zadenem. To je neverjetno,« se je zasmejal.
Po tekmah je vedno nekje v bližini njegova družina, ki ga pričaka z objemi in poljubi. Še preden odgovori na vsa novinarska vprašanja, se mu okoli nog pogostokrat ovijeta oba sinova. »Oba igrata nogomet in upam, da bosta nekoč boljša od mene. Predvsem starejši je dober, ker je že močen in me poskuša preigrati,« je razkril skrivnost iz domače jate.
V precej težjih razmerah je nekoč v Braziliji odraščal danes 34-letni Tavares (roj. 30. marca 1984). Kot otrok je bil večkrat lačen in je spal na tleh. Odrešil ga je nogomet in si krajši čas pri Gremiu delil garderobo s slovitim Ronaldinhom, preden je nekdanji svetovni prvak odšel k PSG.
A nekaj povsem drugega skrbi mariborske navijače – kako dolgo bo za Maribor še igral Marcos Tavares? »Igrati nameravam do 37. leta. Bomo videli, kako mi bo šlo.«
