Strast brez denarja ne prinaša več lovorik

Globalni Real Madrid na klubskem SP ugnal lokalni Gremio.

Objavljeno
18. december 2017 11.00
Posodobljeno
18. december 2017 11.00
Finalna lekcija Luke Modrića

Real Madrid je v finalu proti Gremiu slavil z 1:0 (Ronaldo, 53), toda od brazilskega tekmeca je bil boljši za nekaj kakovostnih razredov. Gremio razen čvrstega odpora v obrambi ni ponudil ničesar, a takšno je današnje nogometno razmerje med Evropo in Južno Ameriko. S srečnim golom je finale odločil Cristiano Ronaldo, a najboljši igralec je zasluženo postal Luka Modrić. Hrvat v zadnjih tednih spet blesti in istočasno precej bolje spet igra Real. Čeprav Ronaldo nikoli ni vesel, kadar pristane na drugem mestu, je tokrat na zmagovalnem odru za najboljše igralce z nasmeškom čestital Modriću in ga prijateljsko objel. Kako zelo priljubljen je hrvaški nogometaš v Realovi ekipi, je razkrilo tudi slavje po tekmi, saj so ga vsi po vrsti objemali in mu kuštrali lasje, najbolj kapetan Sergio Ramos.

Težko bi našli nogometno tekmovanje z več pomembnimi gosti, a obenem s tako malo tekmovalnega naboja. Kljub temu svetovno klubsko prvenstvo že nekaj zadnjih let združuje globalizacijo in lokalnost, vsi svetovni trendi pa se ravno prek nogometa največkrat prenašajo na vsa druga človeška področja. Nič drugače ni bilo tokrat v Abu Dabiju.

Na sebi je imel dres z modrimi, črnimi in belimi črtami, okoli glave šal, ovit je bil v zastavo. Brazilski navijač Gremia je pred štadionom v Abu Dabiju skakal kot mladenič, čeprav je bil med najstarejšimi obiskovalci finalne tekme. »Star sem 69 let, prihodnji marec jih bom dopolnil 70. Vemo, da je Real precej boljši klub, toda naš Gremio nam pomeni vse, zato mu sledimo povsod,« je govoril radoživi gospod iz Porta Alegreja.

Občutno več navijačev na osrednjem štadionu v Abu Dabiju je imel madridski Real, toda razlike med pripadniki španske ekipe in njihovega nasprotnika iz Brazilije ne bi mogle biti bolj očitne. Gremio je imel prek deset tisoč privržencev, a skoraj vsi so prispeli iz zelo oddaljene Brazilije, četudi je njihov klub postal južnoameriški prvak šele v začetku novembra. Real je evropski prvak že vse od pomladi, a so zato zanj v Združenih arabskih Emiratih navijali predvsem prebivalci Arabskega polotoka; Špancev je bilo le nekaj sto.

Nogomet kot vera ali še več!

Težko je ostati ravnodušen ob brazilski nogometni evforiji. Nogomet v Južni Ameriki pripada vsem in ne samo mladim fantom, ki na tribunah razmetavajo z odvečno energijo. V barve Gremia so bili odeti moški in ženske, stari in mladi, bogati in revni. Skupaj sta skakali mama in hči, starejši moški in ženske, prav tako mlade družine z otroki. Vsi so mahali s šali, peli in uživali, nikogar ni več brigalo, da so za kratek izlet na drug konec sveta plačali več tisoč dolarjev.

»Slabih deset tisoč dolarjev sem dal za letalske karte, vstopnico za tekmo, hotel in hrano,« je pred tekmo povedal mladenič z juga Brazilije. »Ampak takšni smo Brazilci. Za nas je nogomet vse, vse, vse … Resnično vse! Kot vera ali še več!« In z dresi svojega kluba so hodili povsod. Oblekli so jih doma v Braziliji, nato pa z njimi ponosno razkazovali svojo pripadnost na letališčih, hotelih, ulicah in vseh znamenitostih Dubaja in Abu Dabija. Tudi pred najvišjo stavbo na svetu Burdž Kalifa, slavnim hotelom na plaži v obliki jadra Burdž Al Arab ali pred eno največjih mošej na svetu Šejk Zajed.

Vendar nogometna strast ne prinaša več lovorik, vsaj ne, če ni močno podprta s številnimi milijoni evrov za drage okrepitve. Gremio je s številnimi domačimi fanti trčil ob Real Madrid, ki z vso svojo dejavnostjo pooseblja nogometno globalizacijo. Za madridski klub, ki je v ZAE zastopal Evropo, so namreč na tribunah stiskali pesti tisočeri Arabci, ki najbolj častijo Cristiana Ronalda in Garetha Bala, precej manj pa Luko Modrića, Isca, Lucasa Vazqueza …

Brazilec proti Brazilcem

Ronaldo in Bale sta skoraj edina zvezdnika, katerih imeni so privrženci znali pravilno izgovoriti. Pri vseh ostalih so si lomili jezike, kar velja tudi za vse navijaške napeve v španskem jeziku, čeprav jih prepevajo z velikim veseljem, verjetno večjim kot madridski navijači na štadionu Santiago Bernabeu. Ob vsem tem se je težko odločiti, ali je bilo zabavno ali bizarno (mogoče kar oboje skupaj), ko je velik del štadiona v Abu Dabiju ob koncu tekme strastno prepeval »capiones, capiones« namesto »campeones, campeones« (prvaki, prvaki, op. p.).

V Združenih arabskih emiratih so bile med Realovimi navijači opazne še nekatere evropske zastave, tudi slovenska in srbska. Real že dolgo ni samo madridski ali španski klub, ampak s svojimi največjimi konkurenti (Barcelona, Manchester United, Chelsea, Bayern …) osvaja srca celotnega sveta, v tej globalizirani tekmi pa ne izgubljajo samo ostali manjši evropski klubi, ampak tudi na drugih celinah. Prav zato so južnoameriški klubi koristni zgolj še za razvoj mladih igralcev in simpatični zaradi svojih navijačev, najboljši južnoameriški nogometaši pa igrajo drugje. Nič čudnega torej, da je bil najboljši Brazilec na svetovnem klubskem prvenstvu Marcelo, v Združenih arabskih Emiratih pa je proti brazilskemu klubu igral v Realovem dresu s sponzorjem Fly Emirates.