Stric Ryan še vedno preigrava

»Ne, takih ne delajo več,« porečejo nogometni romantiki in zanesenjaki, ko beseda nanese na valižanskega velemojstra Ryana Giggsa.

Objavljeno
07. februar 2011 09.59
P. Z, šport
P. Z, šport
V časih, ko igralci klube menjujejo kot spodnjice in se šopirijo z astronomskimi pogodbami, je prav neverjetno, da je izkušeni napadalec še vedno član Manchester Uniteda, kjer je nogometno pot začel pri 13 letih in prvo tekmo za člansko vrsto odigral pri 17, t. j. pred dvema desetletjema. Zato niti ne preseneča, da so ga navijači »rdečih vragov« nedavno v veliki anketi razglasili za največjega igralca vseh časov. Pa so imeli med kom izbirati. V 133-letni zgodovini kluba so največje pečate na Old Traffordu zapustili velikani, kot so George Best, Bobby Charlton, Duncan Edwards, Dennis Law, Peter Schmeichel, Roy Keane, Eric Cantona, David Beckham, Cristiano Ronaldo, Wayne Rooney …

Še več, Giggs je za razliko od dol goletnega soigralca Garyja Nevilla, ki je pred dnevi sporočil, da končuje kariero, pri 37 letih napovedal, da bo pogodbo z najverjetnejšimi novimi angleškimi prvaki podaljšal še za eno sezono. To bo že njegova 21. v klubu. Daljši staž ima le njegov trener Alex Ferguson. Ko je 2. marca 1991 debitiral v članski ekipi, na domači tekmi proti Evertonu, se nekateri od zdajšnjih njegovih soigralcev in tekmecev niso niti rodili!

»Resnično ne morem verjeti, da je čas tako hitro zbežal. Pred kratkim sem bral članek v časopisu in se globoko zamislil. Ko sem odigral prvo tekmo za United, sta bila Rafael in Fabio še dojenčka, Arsenalov Jack Wilshere pa se ni še niti rodil,« se je čudil Giggs, ki ima po starem očetu korenine iz Sierra Leoneja in je bil v otroštvu pogosto tarča zbadljivk. Vendar ga to ni zaustavilo v razvoju, zelo pomembna pa je bila selitev v okolico Manchestra, kjer je njegov oče igral ragbi. Tam so ga opazili skavti in hitro prepoznali izjemen talent.

»Ko so mi sporočili o razpletu izbire za naj igralca v zgodovini kluba, so mi šle kocine pokonci. Sprva sem se kar ustrašil, ko sem se zamislil, kdo vse je igral za United,« je bil počaščen Giggs, katerega delovna doba je bržčas povezana z dejstvom, da je reprezentant Walesa in kot tak v karieri ni imel tako napornih reprezentančnih zgodb. Medtem ko so se drugi nogometaši »trošili« na evropskih in svetovnih prvenstvih, je on počival. Zbral je 64 reprezentančnih nastopov, manj kot denimo nekateri udarni člani Katančeve zlate generacije.

Zato pa toliko več spoštovanja zbuja njegova klubska statistika. Je edini, ki je zbral enajst naslovov angleškega prvaka, je igralec z največ nastopi v premier league, v njej je rekorder po asistencah, je edini, ki je v vseh 19 sezonah lige vpisal vsaj en gol … »Spominjam se, ko mi je bilo 17 let in sem igral v moštvu, v katerem so bili Paul Ince, Gary Palister in Steve Bruce. Tedaj so se mi zdeli silno stari. Ampak ko se ozrem nazaj, sploh niso bili stari. Jaz sem bil tako mlad!«

Z leti se pri njem ni veliko spremenilo. »Po tridesetem sem začel bolj uživati v majhnih stvareh. Sicer pa sem še vedno mlad in enakopraven član ekipe,« je pojasnil Giggs, ki bi v anketi glasoval drugače: »Z vsem spoštovanjem do starejših generacij, a mislim, da so Paul Scholes, Roy Ke ane in Peter Schmeichel dali največ za ta klub.«

Čas je vendarle tudi zanj neprizanesljiv. Giggs že nekaj časa ni več član udarne enajsterice. A s tem si ne beli las. Je rezervist, ki si ga lahko vsak trener samo želi. Ko praviloma priteče na igrišče med 60. in 70. minuto, vselej poživi igro v napadu, pokaže zanj značilna preigravanja po bokih in soigralce zalaga z uporabnimi predložki, hkrati pa je vselej nevaren za nasprotnikov gol. »Še vedno uživam v nogometu in sem zadovoljen s svojo igro,« je dejal Giggs in izrazil globoko spoštovanje trenerju: »S Fergusonom imava odličen odnos. On bi bil prvi, ki bi mi povedal, da nisem več dovolj dober.«

Čeprav je v karieri zaslužil zelo veliko in bil izpostavljen marsikateri skušnjavi, se nikdar ni znašel na naslovnicah tabloidov. Ni se vpletel v nobeno afero. Tudi na igrišču se je vedel vzorno. Prav neverjetno, na vseh tekmah za Manchester United ni niti enkrat prejel rdečega kartona, edinega pa dobil v valižanskem dresu, ker je v skoku s komolcem udaril ruskega vratarja. V zasebnem življenju ima notranji mir. Leta 2007 se je v ozkem družinskem krogu poročil z dolgoletno parnerico Stacey Cooke, s katero ima dva otroka – Libby (8 let) in Zach (5). V zadnjih letih je tudi aktiven ambasador UNICEF in ljudi osvešča o nevarnosti zemeljskih min za otroke.