Takšne pravljice ni posnel niti Walt Disney

Ne, to ni samo največja senzacija leta 2016, ampak ena najbolj neverjetnih zgodb v celotni športni zgodovini. V času, ko so bogati le še bogatejši in je elita vse bolj nedotakljiva, je prvak v angleški ligi s premnogimi kapitalističnimi klubi postal palček Leicester.

Iz tedna v teden in iz tekme v tekmo so navijači največjih angleških klubov ponavljali, da bo Leicester prej ali slej popustil in da bo vrh zasedel nekdo od velikih. Toda čas je samo mineval in spremenilo se ni nič. Leicester je ostal na vrhu in prvič postal angleški prvak. Kaj? Kako? Zakaj?

Pravega razloga ne pozna nihče, vse so zgolj domneve. Recepta za takšen podvig ni, saj bi bilo potem mnogo več presenetljivih prvakov z mnogo manjšimi sredstvi od konkurence. Verjetno je še najboljša razlaga, da je Leicester izkoristil številne ugodne situacije. Moštvo je bilo dobro izbrano, v njem so nogometaši, ki niso slabi, le svojega potenciala do prejšnje sezone niso povsem izkoristili. Denimo Jamie Vardy, Riyad Mahrez, Kasper Schmeichel …

Vodil jih je trener Claudio Ranieri, izkušeni Italijan, ki pred tem še nikoli ni bil državni prvak, toda zamenjal je številne slačilnice in štadione, zato je znal prenašati pritisk v zadnjih kolih, ko je bil Leicester vedno bližje lovoriki. Verjetno najpomembnejši dejavnik uspeha pa je bila popolna razglašenost elitnih angleških klubov. Chelsea je razpadel že pred lanskim novim letom, v Liverpool je prepozno prišel Jürgen Klopp, pri Manchester Unitedu in Manchester Cityju so iskali novega trenerja za prihodnjo sezono, Arsenal pa je bil preprosto Arsenal. Imel je všečno igro, toda z velikimi nihanji v rezultatih.

Toda Ranierija sploh ne bi bilo v Leicestru, če si lansko poletje trije klubski nogometaši ne bi privoščili škandala in orgije s prostitutkami. Pri svojem podvigu na Tajskem so se celo posneli in zmerjali tajska dekleta, problem pa je nastal, ko je posnetek prišel v javnost. Vsi trije nogometaši – Tom Hopper, Adam Smith in James Pearson – so morali osramočeni zapustiti klub. Kmalu zatem je odšel še trener Nigel Pearson, oče Jamesa, saj je imel s klubskim vodstvom že nekatera pretekla nesoglasja.

Pred tem je Ranieri nazadnje vodil grško državno selekcijo od julija do novembra 2014. Na štirih tekmah je le enkrat remiziral in kar trikrat izgubil, od tega tudi doma proti Ferskim otokom. Ko je Ranieri zapuščal Grčijo, se je tamkajšnja nogometna zveza celo opravičila javnosti za slabo izbiro selektorja.

Stavnice so za Leicestrov naslov napovedovale verjetnost 1:5000, torej več, kot je bila verjetnost, da ameriška predsednica postane Kim Kardashian. Pred tem je bil najboljši klubski dosežek drugo mesto v sezoni 1928/29, v zadnjih 25 letih pa Leicester nikoli ni bil boljši od osmega mesta. A zdaj so stavnice previdnejše, saj je bilo pred novo sezono najslabša razmerja 1:2000 za morebiten državni naslov Burnleyja.

Mesto Leicester ima 330.000 prebivalcev. Na dan proslave državnega naslova so si domačini privoščili nepozabno zabavo, saj so bili prepričani, da niti Walt Disney ne bi mogel posneti takšne pravljice. Mestne ulice je preplavilo več kot 200.000 navijačev, pivo je teklo v potokih in prepevali so dolgo v noč(i).

»Prav neverjetno je, da se je celo mesto združilo v praznovanju. Vsi imajo nasmeh na obrazu, to je res nekaj posebnega. Verjamem, da je tako zato, ker smo kot ekipa ne le zmagovali, temveč predvsem igrali s srcem in dušo, kar so navijači znali razumeti,« je bil nasmejan karizmatični Ranieri. Največji aplavz je prejel prvi strelec Jamie Vardy: »Zjutraj sem slišal govorice, da pričakujejo 250.000 privržencev. Poglejte to: vse trgovine so zaprte, ljudje so na oknih, mnogi nas pozdravljajo s streh. Briljanten dan!«

Kljub temu tudi Leicester ni ravno klub revežev. Resda je proračun nižji v primerjavi s Cityjem, Chelseajem ali Unitedom, toda pri Leicestru še vedno mnogi nogometaši služijo milijone evrov. Ranieri je denimo na proslavo državnega naslova priletel iz Italije (bil je na večerji z mamo) v luksuznem zasebnem letalu tajskih lastnikov Leicestra. Na čelu upravnega odbora je Vichai Srivaddhanaprabha, tajski poslovnež, ki je vodenje kluba prevzel leta 2010, potem ko je 40 milijonov funtov izplačal prejšnjemu lastniku – Milanu Mandariću, zdajšnjemu predsedniku ljubljanske Olimpije.

Kako poseben dosežek je bil državni naslov v prejšnji sezoni, dokazuje dogajanje v novem tekmovalnem obdobju. Leicester je trenutno v angleškem prvenstvu globoko v spodnjem delu lestvice v borbi za obstanek. »Nemogoče je, da bi še enkrat osvojili angleško prvenstvo. Verjetnejše je, da bo ET pristal na Piccadilly Circusu,« je v šali dejal Claudio Ranieri in opozoril, kaj je klubska realnost. »Tudi mene zelo zanima, kaj se bo v novi sezoni dogodilo z Leicestrom. Novo prvenstvo je za nas mnogo težje kot prejšnje. Takšen uspeh je možen samo enkrat v življenju.«

Toda Leicester je suveren v ligi prvakov. Brez težav je osvojil prvo mesto v skupini s Portom, Københavnom in Bruggom, februarja ga čaka obračun osmine finala proti Sevilli. Nobeno presenečenje ne bi bilo, če bi bil Leicester na koncu celo najboljši angleški klub v elitnem evropskem tekmovanju. Ampak, ali lahko Leicester postane celo evropski prvak?