Tiskane izdaje
Sobotni nogometno-košarkarski večer je na vsak način pomenil enega od športnih vrhuncev v nekaj manj kot četrt stoletja samostojne Slovenije. Nogometaši v Baslu in košarkarji v Zagrebu so prikovali slovenske športne navdušence in še tiste vzvišene povrhu, ki se jim zdi plebejski šport potrata intelektualnega časa, pred teve zaslone. Športni bitki se nista izšli po željah navijačev, nabitih s čustvi, frustracije so stresali, kjerkoli je bilo mogoče. Najodmevnejše so bile na socialnih omrežjih in krajšo so potegnili nogometaši. Mimogrede, v še enem epskem porazu je slovenski nogomet doživel tudi veliko zmago. Nekakšen neuradni plebiscit o tem, kdo je pravzaprav kralj športnih iger v Sloveniji, je po odzivih gledalcev, bralcev in frustrirancev vseh vrst prepričljivo dobil nogomet.
Nogomet in košarka sta igri, ki sta med zvezdnike nekoč porinila tudi marljiva Srečka Katanca in Jureta Zdovca. Bila sta izdelka jugoslovanske športne ideologije, ki je v osemdesetih letih minulega stoletja vzgojila športnike najvišjega svetovnega razreda. Še slabih 30 pozneje je ta »doktrina« – teoretično – obogatena s slovensko trmo in srčnostjo, mantra vseh naših športnih zgodb tudi v nogometu in košarki.
Katančev in Zdovčev rod zvezdnikov je vendarle zaznamovala predvsem igrivost v sozvočju s strahovito tekmovalnostjo, ki je najbolj nadarjenim omogočala razvoj v izjemne posameznike, zaradi česar so nenazadnje moštvom dajali nekaj več, še zlasti zmagovalno dodano vrednost. Bili so spretnejši, imeli so več idej, pobalinstvo je bilo del igre in tudi del značaja vseh selekcij, ki so jih vodili možje širokih znanj in pogledov. Katanec in Zdovc sta vanj sodila zaradi drugačnosti, bila sta nekakšna tujka med samozavestnimi naduteži, ki pa sta zaradi drugih vrhunskih odlik kot morda edina manjkajoča kamenčka idealno zapolnila šampionske mozaike.
Sobotna poraza s Švico in Hrvaško sta bila kljub vsemu različna, prinesla sta sporočilo: Slovenija pod Katančevim vodstvom ne ponuja igrive prvinskosti in ne ustvarja čarodejev, marveč jih onemogoča. Slovenija pod Zdovčevim vodenjem tekmuje tudi tako, da pri tem vsiljuje »slovensko igro«. Katančeva trma pri uveljavljanju njegovih prepričanj in filozofije – njegovo najbolj okorela trditev, da Slovenija proti favoriziranim ne more igrati, je zavrgla domala ista Slovenija z ustvarjalcem Matjažem Kekom v selektorski vlogi – je zelo moteča in zaviralna. Zdovčeva zmagovalna miselnost še iz s talentom prikrajšanih ustvarja igralce. Ki so zmleli talentirane Gruzince!
Katanec izgublja bitko z navijači, Zdovc jo dobiva. Katanec je šel v Basel po točko s tako rekoč najboljšimi, Zdovc v Zagreb po zmago z »rezervisti« in z jasno igralno vizijo. Katančeva je bila znova omejena le na taktično izvedbo.
Trendi so jasni in vidni: slabi ali majhni, vsi želijo tudi igrati.
