Tiskane izdaje
Resda je nogometna Rusija ob koncu tedna drobnogled usmerila predvsem v moskovski derbi Spartaka in CSKA, a ob tem je bila pri slednjem še posebej pozorna na Leonida Sluckega, uspešnega 45-letnega trenerja, ki že dve sezoni zapored s svojim moštvom na poti k naslovu prvaka ostaja neulovljiv za konkurenco. Zdaj pa je postal še selektor izbrane vrste.
Rusija se je na mednarodni nogometni sceni v zadnjem desetletju prebijala prek vzponov in padcev, vedno znova s tujimi strokovnjaki. Z denarjem ni bilo nikdar težav, zadnja pogodba Fabia Capella za sedem milijonov evrov na leto je zbujala zavist pri evropski konkurenci, armado nogometnih privržencev v Rusiji pa je motila predvsem zaradi izostanka dobrih predstav in vidnejšega izhodišča v boju za uvrstitev na naslednje veliko tekmovanje, evropsko prvenstvo 2016. V skupini je na vrhu precej bolj prepričljiva Avstrija, ki je ugnala Capellovo vrsto tako na Dunaju kot tudi v Moskvi, ruski vrsti uhajajo tudi Švedi, povrhu pa bi jim najbrž tesneje dihali za ovratnik tudi Črnogorci, če ti ne bi kar sami zniževali vrednosti svojih delnic z incidentom, prekinjeno tekmo v Podgorici in takrat zmago Rusije v pisarni UEFA s 3:0 …
Kakorkoli, tri leta pred svetovnim prvenstvom, ki bo v 11 ruskih mestih, si v največji državi želijo precej boljšo podobo reprezentančnega nogometa od te v zadnjem letu ali dveh. Časi sijajnih predstav Andreja Aršavina in soigralcev na evropskem prvenstvu v Avstriji in Švici so vse bolj oddaljeni, Guus Hiddink je pozneje plačal visok davek za poraz s Slovenijo v odločilnem dvoboju za svetovno prvenstvo 2010 z odhodom iz Rusije. Nasledil ga je nizozemski rojak Dick Advocaat, a podobno kot za njim Fabio Capello, Italijan iz Škocjana ob Soči, ni uresničeval želja niti bogate nacionalne zveze niti številnih nogometnih navdušencev po vsej deželi. Resda se je Rusija nazadnje uvrstila na svetovno prvenstvo v Brazilijo, a v skupini z Belgijo, Alžirijo in Južno Korejo ni dosegla niti ene zmage!
In ker se je zgodba o sila mlačnih predstavah reprezentantov, ki v domačem prvenstvu iz leta v leto bogatejših klubov in njihovih lastnikov služijo bajne denarce, so ukrepali tako pri nogometni zvezi kot tudi na višji državni ravni. Nikakršna skrivnost ni, da silno vplivni in, kot smo spoznali pred dnevi v Kazanu, še naprej zelo priljubljeni Vladimir Putin izjemno naklonjenost namenja športu, pravzaprav so bile zadnje igre v Sočiju uresničitev njegovih želja po novem podvigu dežele na svetovnem zemljevidu, podobno bo tudi z nogometnim prvenstvom čez tri leta. Pomembna zadeva iz aren, štadionov ali pisarn pa seveda nikdar ne gre niti mimo Vitalija Mutka, ministra za šport, turizem in politiko mladih. In tako je nazadnje med SP v plavanju moral nemudoma odleteti v Moskvo ter reševati težave glede suspenza ruskih košarkarskih reprezentanc. Podobno je bil vpleten tudi v izbiro novega nogometnega selektorja. In četudi mu sprva ni bilo všeč, da bi rusko izbrano vrsto vodil nekdo, ki hkrati dela tudi pri klubu z visokimi tekmovalnimi cilji, je na koncu javnosti sporočil: »Upoštevam vse kritike, nanje je pač treba odgovoriti s strokovnjakom na ravni Sluckega.«
In novi selektor? Dolgo je bil skrivnosten, kot v južnoameriški ali turški TV žajfnici se je v julijskih in še tudi avgustovskih dneh vlekla uganka o tem, ali bo najuspešnejši nogometni trener v Rusiji zadnjih let vendarle sprejel izziv reprezentančnega zasuka. »Večje časti kot postati selektor izbrane vrste v domovini preprosto ni,« je povedal 45-letnik, potem ko se je le dogovoril glede pogodbe z nacionalno zvezo, za katero pa bo, kot pravi, delal – brezplačno! Ostaja namreč uslužbenec CSKA, kar je potrdil tudi omenjeni minister, a je ob tem dodal, da bo v primeru uvrstitve na naslednje EP sledila lepa nagrada.
Pred rusko reprezentanco je ne glede na očitno sposobnega trenerja – javnost je zlasti navdušena, ker je po desetletju na klopi končno domači strokovnjak in tako ne bo niti jezikovnih niti značajskih ovir – zelo vroča jesen, dodatnega kvalifikacijskega boja se privrženci bojijo kot hudič križa. »November nam ni pisan na kožo, takrat smo nizali poraze, ugnala nas je tudi slabša ekipa od nas, slovenska reprezentanca,« so pred dnevi zapisali v dnevniku Sport Ekspres, sploh pa tistega večera v Ljudskem vrtu izpred slabih šestih let Rusi zlepa ne morejo pozabiti. »No, Maribora pa raje ne omenjajte. Še vedno je nočna mora slehernega nogometnega privrženca,« nam je med SP v plavanju v smehu dejal kolega Nikolaj, radijski reporter iz Moskve.
Sam je seveda radoveden, kako uspešen bo Sluckij pri reprezentanci, potem ko je pri CSKA osvojil po dva naslova prvaka in pokalnega zmagovalca, nazadnje pa vodil moštvo k zmagi v Pragi pri Sparti v kvalifikacijah za ligo prvakov. »Dobro se zavedam, da zdaj ni čas za eksperimente. O dolgoročnem načrtu glede moštva se bomo pogovarjali pozneje, najprej je treba preskočiti jesenske ovire in se uvrstiti na EP,« je sicer na uvodni novinarski konferenci dejal Sluckij ter se spretno izogibal konkretnim vprašanjem bodisi o denarnih nagradah bodisi reprezentančni vrnitvi Andreja Aršavina, udarnega zvezdnika ruskega nogometa v zadnjem desetletju.
Prosil je le za podporo v javnosti, prav pri Sport Ekspresu so dan po uradni novici na naslovnici objavili njegovo vabilo navijačem: »Pridite na naše tekme. Z nogometaši bomo storili vse, da bi uživali v navijanju za Rusijo.« Je tako res napočila nova doba? Kajti zadnje tekme so privržencem ruske reprezentance ponujale vse – razen užitkov.
