Tuji vlagatelji niso samo plenilci, temveč partnerji

Ljubljana – Je Milan Mandarić plenilec, spreten poslovnež ali nogometni samaritan, ki mu je Slovenija tako neizmerno všeč in le pomaga Olimpiji? Odkar so na slovenski nogometni trg vstopili tuji vlagatelji, se mnenja o njihovem poslanstvu razlikujejo.

Olimpijin predsednik je najbolj izpostavljen »ljubitelj« slovenskega nogometa, ki ga združuje enaka težava: pomanjkanje denarja in pokroviteljev. Prepričanje dela slovenske nogometne in športne javnosti pa se prav nič ne razlikuje od širšega družbenega – ali političnega – o »slovenskem nacionalnem interesu«, da so tujci prej kot ne le »plenilci«.

Mandarić je v svojem prvem letu vladanja Olimpiji celo pripomogel k tej oceni, saj je kot uspešen upravitelj kluba s tričetrtinsko večino in glavni plačnik samo s prodajo najvidnejših igralcev Olimpija »obrnila« skoraj 10 milijonov evrov. In si prislužil kritiko nasprotnikov, da izčrpava NK Olimpija. Pred Mandarićevim prihodom ni bila sposobna prodati najboljšega igralca niti za milijon € in ni bila v finančnem plusu. Mogotcu očitajo, da bo Olimpijo, ki jo je prevzel tako, da je zanjo plačal 4 milijone € (kolikor je znašal njen dolg do tedanjega predsednika Izeta Rastoderja), s svojo politiko slejkoprej pustil v dolgovih in odšel. Povsem nasprotno mnenje imajo zavezniki ameriškega poslovneža, saj v njem vidijo sploh edinega človeka, ki je ta trenutek sposoben plačevati Olimpijin drag in številčni ustroj ter jo ohranjati pri športnem življenju.

Navkljub menda spornemu Mandarićevemu poslanstvu v drugih klubih odkrito priznavajo, da zavidajo Olimpiji. Iz tabora največjega tekmeca Maribora nenehoma prihajajo opazke, da oni nimajo »strica iz Amerike« in da morajo zato veliko več in bolje delati. Da pa bi jim bilo lažje, če bi ga imeli.

Toda Olimpija ni bila edini klub, ki je v minuli sezoni imela tujega vlagatelja. Celje, Rudar in Krško so z več ali manj sreče prebrodili sezono, v katerih so imeli partnerje iz tujine.

»Izkušnja je bila poučna in k sreči ni pustila večjih posledic v klubski blagajni. Sezona bo stala približno poldrugi milijon €. Na srečo klub nima dolgov, je v dobri finančni kondiciji in edini strošek, ki so ga pustili nesojeni vlagatelji, je bilo nekaj neporavnanih hotelskih računov. Večji strošek bi klub utegnil imeti s trenerjem. Od predhodnika je dražji vsaj trikrat in ima triletno pogodbo,« je povedal nekdanji predsednik in zdaj član nadzornega odbora NK Celje Stevan Đorđević, ki se je pogajal o prihodu ukrajinskih vlagateljev in z njimi tudi dosegel dogovor. »Sodelovanje je bilo dobro nastavljeno, v pogodbi smo se ustrezno zaščitili, razšli pa smo se, ker niso izpolnjevali svojih obveznosti. Zakaj smo se odločili za sodelovanje? Želeli smo napredovati, okrepiti proračun, biti športno uspešnejši in tudi finančno močnejši. Slovenija je majhno okolje in je denarno omejena, zato poskušamo najti druge rešitve. Obžalujem le, da za uveljavitev partnerskega razmerja nismo zahtevali, da vlagatelji plačajo garancijo v višini dveh milijonov €, in da so imeli glavno besedo ter odločanje o okrepitvah, plačah ...« je bil odkrit Đorđević, ki kljub neposrečeni avanturi v prihodnosti ne izključuje sodelovanja s tujci.

V Šaleški dolini je ob koncu sezone počilo na zvezi med Rudarjem in glavnim pokroviteljem iz tujine, srbskim poslovnežem Borisom Vargasom. Ta je v klub – po njegovih besedah – vložil 800.000 € in ga menda rešil vseh dolgov. Vodstvo kluba in Vargas, ki je imel v lasti tudi stavniško podjetje, zaradi česar je imel Rudar nemalo težav, se bosta v teh dneh pogajala o prekinitvi sodelovanja. Poraja pa se naslednje vprašanje: Mar je imel Rudar lansko leto, ko se je dogovarjal o sodelovanju, sploh drugo možnost?

»Znano je, da gospodarski položaj v Šaleški dolini ni rožnat. V klubu smo iskali ustrezne rešitve in brez pomoči od drugje se nam računica ne bi izšla. Veliko tujih vlagateljev se je zanimalo za vstop v klub, nemški, v katerem je deloval nekdanji nemški reprezentant Jens Nowotny, je odstopil tik pred zdajci. Tudi s celjskimi Ukrajinci smo bili v pogovorih. Z gospodom Vargasom smo korektno sodelovali in upam, da se bomo korektno tudi razšli,« je pojasnil direktor Rudarja Marko Čepelnik in priznal, da bo treba računati na tuje vlagatelje tudi v prihodnosti.

Rudar bo naslednjo sezono poskušal prebroditi brez tujih partnerjev in z nižjim proračunom, pri čemer si veliko obeta od prodaje dveh najboljših strelcev lige. Oba je pripeljal prav Vargas. »O prodaji Johna Maryja in Dominika Glavine ter o deležu, ki nam bo pripadel, bomo poskušali najti dogovor. A oba lahko tudi v naslednji sezoni zabijata gole za Rudar. S klubom ju veže še enoletna pogodba.«

Krško je z obstankom v 1. SNL izpolnilo enega od ciljev. »Kar ne bi bilo mogoče, če ne bi imeli tujih vlagateljev,« je brez pomislekov o vlogi in moči tujih partnerjev (JSP Sports Group AG iz Züricha) govoril predsednik NK Krško Boštjan Blažinčič. »Preden smo se odločili za sodelovanje, smo pretehtali vse možnosti. Po letu dni lahko samo rečem, da vse deluje tako, kot smo se dogovorili, in ni razlogov, da ne bi nadaljevali skupaj. Vse je v naših rokah, mi smo tisti, ki prižgemo zeleno luč in izbiramo med našimi zahtevami ali partnerjevimi,« se je »pohvalil« predsednik, ki je po dveh sezonah med najboljšimi dodobra spoznal ustroj SNL in njegove značilnosti.

»Kaj bi Olimpija brez Mandarića? V SNL je premalo pokroviteljev in denarja. Brez lastnega kapitala, posameznikov, kot je Mandarić, ali tujih pokroviteljev ni mogoče tekmovati v 1. SNL in sočasno ustvarjati igralcev. Samo v Krškem niti po naključju ne bi mogli zbrati približno 800.000 evrov, kolikor nas je stala sezona. S tem denarjem pokrivamo tudi mlajše kategorije, ki so za nas in naše partnerje ključnega pomena. Cilj je, da bomo kakšno sezono tudi samozadostni, da bi vzgajali in tekmovali s čim več mladimi igralci in jih prodajali.« Blažinčič je postavil še piko na i: »Klubi, kot je naš, brez tujih partnerjev ne bodo mogli biti konkurenčni niti v SNL in še napredovati povrhu.«