Uli Hoeneß za prvega moža FIBA Europe

Petkov košarkarski dvoboj v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo med evropsko prvakinjo Slovenijo in košarkarsko eksotinjo Belorusijo je tudi praktično razgrnil vso bedo evropske košarke pod okriljem FIBA. Namesto prvovrstnega spektakla, v katerem bi prišli na svoj račun slovenski navijači in naši zvezdniški junaki iz evrolige in NBA, se je v Stožicah med obročema podilo in skakalo zgolj zaradi forme. Bolj ali manj so krajšo potegnili obiskovalci s plačano vstopnico, ki so sicer pošteno nagradili »profesionalne artiste«, kot bi se jih venomer moralo.

Kako iz godlje, ki so jo skuhali vodilni funkcionarji v krovni evropski organizaciji, je najbrž najbolj zapletena in za zdaj nerešljiva uganka v evropskem športu na splošno. Ne poznam ali da bi vedel, da se je kakšna od panog srečevala s podobno težavo, še manj pa, da bi evropska komisija reševala nekaj, česar ne more rešiti. Niti če bi jo vodil Vladimir Putin.

Del tega populističnega in obskurnega šova v Bruslju je tudi eden od slovenskih evropskih poslancev. Njegov angažma je sicer hvalevredno dejanje, a ima eno manjšo in veliko napako. Prva je, da se v Bruslju ne rešuje in se niti ne bo rešil status evropske košarke, druga je domača. Taisti poslanec je najbrž seznanjen tudi s tem, da je v domovini položaj slovenske klubske košarke vse prej kot rožnat. In povrhu prihaja iz okolja, kjer je košarka dobesedno ugasnila, nekoč pa je ogrožalo celo slovenski primat Olimpiji. Kot košarkarski navdušenec bi si želel, da bi oživela velika središča, v Sloveniji pa se kljub angažmaju politike, sicer bolj sramežljivemu, Olimpija še kar bojuje za preživetje.

Košarkarsko tavanje po evropski celini, umeščanje na seznam najvplivnejših športov in iskanje ustreznih tekmovalnih oblik so v rokah marginalcev. Pri FIBA očitno še niso spoznali, da glavne niti vlečejo vrhunsko usposobljeni menedžerji ali funkcionarji s kritjem – bodisi političnim, kakršnega je imel pred naskokom na vrh Evropske nogometne zveze neizkušeni Aleksander Čeferin, bodisi kapitalskim.

Paradoks krovne evropske zveze je, da košarkarski vrh zaseda Turek Turgay Demirel. Klubi iz Turčije, ki je ta trenutek celo prva klubska in finančna sila na stari celini, zastopajo premočno opozicijo v evroligi in tudi Demirel, nekdanji košarkar, reprezentant in uspešen poslovnež, ima najbrž močno zaledje v politiki in kapitalu.

Evropska košarka brez resnega vsebinskega posega v organizacijsko strukturo in s prvokategorniki med funkcionarji nima možnosti, da bi kdajkoli postala mini UEFA. Česa več, resnici na ljubo, ne more. Ker se košarka za veliki denar igra v ZDA.

O tem, da ima košarka v Evropi še veliko potenciala, je najbrž največ povedal v intervjuju za Süddeutsche Zeitung predsednik FC Bayern in hkrati košarkarske sekcije Uli Hoeneß.

»Košarka je globalen in tržno zanimiv šport,« je bil neposreden veliki navdušenec košarke, čigar velika želja je, da bi v Allianz Areni Bayern pred 70.000 navijači igral proti NBA moštvu.

Ni kaj, Hoeneßa za predsednika FIBA Europe!