Boštjan Cesar: V čast mi je bilo, da smo se družili čudovitih 15 let

Boštjan Cesar se bo jutri uradno poslovil od navijačev slovenske reprezentance. Na sončni strani Alp bi težko našli večjega profesionalca od »Cesija«, Ljubljančana, ki bo 9. julija dopolnil 36 let. Rekorder po številu nastopov za Slovenijo (100) je v zadnjih petnajstih letih doživel vse, kar lahko doživi nogometni reprezentant – od menjave rodov po »aferi Šmarna gora«, do zgodovinske uvrstitve Slovenije na mundial v Južno Afriko.

Kako se spominjate svoje prve uradne tekme v majici reprezentance A? Pri dobrih 20 letih ste 12. 2. 2003 debitirali s Švico v Novi Gorici ob boku Zahovića, Pavlina, Aćimovića, Šiljaka, Knavsa in drugih. Selektor Bojan Prašnikar vam je namenil vseh 90 minut.

Spomnim se mraza in močnega vetra. Januarja smo resda igrali na Portugalskem turnir B ekip Rusije, Slovenije, ZDA in Portugalske. Seveda sem bil v Novi Gorici živčen, saj sem vedel, kam prihajam in so okrog mene šampioni. Preskok iz reprezentance U-21 v A je ogromen, tekmo si bom zapomnil za vselej.

Kako so vas sprejeli avtorji prve nogometne pravljice?

Tedaj smo se borili za euro 2004, bili smo v pravem ritmu, vladalo je pravo vzdušje. Vsi so bili vajeni tega, da prihajajo novi fantje, zato nam je bilo lažje, usmerili so nas na pravo pot.

Tako v vašem prvem kot zadnjem ciklusu ste se do konca borili za nastop na evropskem prvenstvu. Kako sprejme neuspeh 20-letni fant, kako 35-letni nogometaš?

Večje breme nosiš, ko si starejši. Človek odrašča in dobiva izkušnje iz dneva v dan. Ko si v zrelih letih, imaš več moči, dobiš večjo odgovornost. Obstajajo trenutki, ko ti je težko, toda kot mlajši vendarle računaš na pomoč starejših in breme preložiš nanje.

Od Nove Gorice do jutrišnje tekme z Belorusijo bo minilo 15 let, en mesec in 15 dni. Kako bi opisali prehojeno pot?

Reprezentanca je svetinja, igrati za reprezentanco je vselej nekaj posebnega, največ, kar lahko dosežeš, saj o tem sanjaš kot otrok. Pridejo slabe in dobre tekme, toda tudi največje izzive prebrodiš kot jata in teh let ni bi zamenjal za nič drugega. Presrečen in preponosen sem na petnajst let v reprezentanci. Če bi lahko kaj zamenjal, bi le določene rezultate ...

Kaj bi izpostavili kot vrhunec reprezentančne kariere?

Povratna tekma z Rusijo v Ljudskem vrtu je bila tekma naših karier, ki smo jo odigrali na najvišji možni ravni, navijači so nas nosili od prve do zadnje minute! Padla je velesila, uvrstili smo se na mundial v Južno Afriko, to je najlepši trenutek reprezentančne kariere.

Kdo vas je navdušil za nogomet?

Že od malih nog sem se navduševal nad nogometom, s Sašem Abrićem (Abrić, Cesar in Bojan Jokić skupaj vodijo dvorano Baza športa v Štepanjskem naselju, op. a.) sva se pri sedmih ali osmih letih pridružila Olimpiji, to je bilo okrog svetovnega prvenstva v Italiji … Vztrajam še danes. V osnovni šoli sem se ukvarjal z različnimi športi, igral sem tudi košarko, namizni tenis, se ukvarjal z atletiko, … Najraje pa smo igrali nogomet.

Igrali ste tudi v mlajših selekcijah Slovenije, zato ste pravi naslov za naslednje vprašanje. Večina reprezentantov iz mlajših selekcij pozneje ne vztraja do članov. Kaj bi svetovali mladim, ki želijo postati profesionalni nogometaši?

Ne moreš uspeti brez želje po igranju nogometa in volje do trdih treningov, ki te edini pripeljejo do tega, da boš lahko počel, kar želiš, torej igral nogomet. Preskočiti moraš visoke ovire, da prehodiš to trnovo pot, pri tem pa moraš imeti tudi srečo, da te obidejo večje poškodbe. Red, disciplina in treningi so na prvem mestu, če si ob tem tudi nadarjen, gre za dodano vrednost. Zgolj s talentom lahko prideš visoko, toda dolgoročno to ni dovolj.

V majici Slovenije ste zabili 10 golov, kot branilec kotirate na večni lestvici pred večino napadalcev. Očitno premorete nos za gol, četudi s prekinitev?

Dobro se znajdem v kazenskem prostoru … Če ne dobivaš golov, je eno, če ga občasno še daš, je drugo. Lepo se je veseliti gola, to je vselej čustven dogodek. Toda priznam, da gre velik delež zaslug za te gole na račun mojstrskih izvajalcev; brez dobre podaje težko zabiješ gol.

Zabili ste ga tudi Italiji. Ta tekma prinaša še eno sporočilo: selektor Brane Oblak vas je poslal v igro šele po poškodbi Željka Mitrakovića 15 minut pred koncem tekme. Zabili ste gol, odtlej pa postali standardni član začetne enajsterice Slovenije. Tudi v nogometu torej velja, da moraš izkoristiti ponujeno priložnost?

Zelo dobro se spomnim tekme, bili smo zadnji, ki smo premagali Italijane na njihovi poti do naslova svetovnega prvaka. Lahko se le podpišem pod vaše vprašanje. Ni pomembno, koliko si star, ponujeno priložnost moraš izkoristiti. Včasih gre za edinstveno in enkratno priložnost, izjemoma se ti ponudi tudi druga ali tretja. Tedaj sem bil odločen, da bom upravičil zaupanje, pozneje nisem želel sprostiti položaja za drugega, zato sem trdo garal. Tako je v športu, podobno v življenju.

V izbrani vrsti so vas vodili selektorji Prašnikar, Oblak, Kek, Stojanović in Katanec. Bi jih lahko postavili na skupni imenovalec?

Težko je jedrnato izluščiti značilnosti vseh. Vsak je imel svoje prednosti in slabosti, kot vsi. Gre za različna obdobja, tudi jaz sem imel različne vloge, odvisno od moje starosti. Neposredno sem bil del menjave rodov, z Matjažem Kekom se je prebil na mundial novi val, pri Srečku Katancu sem bil zraven kot zrel nogometaš. Z vsemi selektorji sem sodeloval korektno in vselej dal od sebe največ, kar sem lahko.

Novi selektor Tomaž Kavčič se je odločil za pomladitev ožje obrambe. Kako ste sprejeli njegovo odločitev?

Selektor mi je sporočil svojo odločitev teden pred konferenco, na kateri jo je razkril medijem. Hotel sem igrati naprej in želel tudi v prihodnje aktivno pomagati reprezentanci, toda selektor mi je predstavil svojo vizijo in njegovo odločitev spoštujem. Po tekmi z Belorusijo se bom prelevil v enega največjih navijačev Slovenije, ogledal si bom vsako tekmo, ki si jo bom lahko.

Kljub temu se boste poslovili od navijačev, prijateljev in soigralcev tako, kot se spodobi za slovensko nogometno legendo in rekorderja po številu nastopov. Vsi niso dobili takšne priložnosti. Nazadnje se je ustrezno poslovil Novaković, zdaj vi.

Veste, kako je: enkrat dobiš priložnost, da se lahko posloviš na tak način, včasih pa se ne moreš. To je odvisno tudi od statusa, ki ga imaš v določenem okolju, pogosto pa tudi od različnih naključnih dejavnikov. Jaz sem se želel uradno posloviti od navijačev, soigralcev, kolegov, s katerimi smo si tako dolgo delili slačilnico. Želim se zahvaliti Nogometni zvezi Slovenije, ker mi bo to omogočila.

Je Ljubljana idealno prizorišče za igranje vaše poslovilne tekme?

Seveda, saj sem Ljubljančan. Toda rad imam tako Ljubljano kot vso Slovenijo, nikdar nisem delil Slovencev na pokrajine, domnevno naše in vaše, na te in one. V čast mi bo, da se pred našimi navijači dostojno poslovim od reprezentančne majice, ki je zame sveta.

Kaj bi sporočili navijačem?

Naj pridejo v čim večjem številu podpreti slovensko reprezentanco in v prvem delu tekme tudi mene ... Bilo mi je v veliko zadovoljstvo in čast, da smo se družili petnajst čudovitih let, pri čemer so bili navijači vselej naš dvanajsti igralec.

Valter Birsa in Bojan Jokić, z obema ste denimo igrali tudi v Chievu, zaostajata za vami le dobrih deset tekem. Če bi igrala na večini tekem do konca kvalifikacij za EP 2020, bi vas lahko prehitela na vrhu. Bi vas to motilo?

Ah, sploh ne! To bi bilo normalno in najbrž se bo tudi zgodilo, če bomo uspešni v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo. Tako kot sem jaz prehitel število nastopov Zlatka Zahovića, bo nekdo prej ali slej moj dosežek. Nikdar nisem gojil tovrstnih ciljev z rekordi in nastopi. Uvrstitev na euro 2020 je ambiciozen načrt, toda možno ga je izpolniti in upam, da bo fantom uspelo.

Kako dolgo klubsko kariero načrtujete?

Želim igrati do svojega 40. leta, če bo le možno, bi ostal pri Chievu. Tam sem polnih osem let, ustvaril sem si prepoznavno ime in izboril določen status, v Veroni pa se počutim odlično. Seveda to ni odvisno zgolj od mene, povezano je tudi z rezultati kluba.

Ohranjate neverjetno telesno pripravljenost pri 35 letih in 190 cm višine. Lahko razkrijete formulo za uspeh?

Za to se lahko zahvalim svojemu bratu Igorju. Pod njegovim vodstvom sem treniral že v času, ko še nisem igral v 1. ligi, se tedaj redno pripravljal in delal na sebi. Ne gre le za telesno pripravo, tudi za urejeno prehrano in nekatere druge parametre. Kolikor dobre hrane boš dal telesu v mladosti, toliko dobrega ti bo telo vračalo pozneje. Od prvega dne sem profesionalec, temu odnosu namenjam veliko pozornosti, preventivno vadim že dvajset let.

Del sredstev ste vložili v vadbeno središče Baza športa, se po koncu igralske kariere vidite še kje? Bi vas pritegnila položaja trenerja ali športnega direktorja?

Seveda si zastavljaš tudi tovrstna vprašanja, ko napoči čas za to. Še nekaj let želim profesionalno igrati nogomet, tudi pozneje se zanesljivo vidim v nogometu. Že med igralsko kariero pogosto razmišljam o določenih izzivih, ki niso neposredno povezani s kariero, tako da je možno vse. Drži le to, da se bom izbranega izziva lotil enako kot igralskega: maksimalno predano in z vso močjo, s polovičarstvom ti namreč ne more uspeti.