V Madridu rastejo, v Barceloni padajo

Redke tekme v državnih prvenstvih se lahko primerjajo z najprestižnejšimi obračuni v ligi prvakov. Med njimi je nedvomno španski derbi med Realom in Barcelono. Morda se nad to tekmo zmrduje kakšen privrženec angleških, italijanskih in nemških klubov, toda el clasico je vsako sezono zgodba zase. Predstavljamo razlike med nekaterimi najpomembnejšimi akterji.

Ob pogledu na lovorike ni dvoma. Real Madrid je uspešnejši po številu državnih (32:24) in evropskih naslovih (11:5), Barcelona je v prednosti pri osvojenih španskih pokalih (28:19). Razmerje moči se je malce spremenilo v zadnjih treh desetletjih, ko so Katalonci z Johanom Cruyffom, Josepom Guardiolo, Ronaldinhom in Lionelom Messijem sestavili nekaj izvrstnih zasedb, toda tudi Real Madrid ostaja na vrhunski ravni. Oba kluba sta osvojila zadnje tri lige prvakov, Real dve in Barcelona eno.

Predsednika: Florentino Perez – Josep Maria Bartomeu

Razlik med obema predsednikoma je precej. Perez je postal Realov prvi mož najprej leta 2000 in vztrajal šest let. Njegov fetiš je bil, da je vsako sezono v klub pripeljal novega galaktika. Po vrsti so si sledili Luis Figo, Zinedine Zidane, Ronaldo, David Beckham, Michael Owen … Nato se je umaknil za tri leta, a takoj po vrnitvi je nadaljeval na istih tirnicah. Po novi izvolitvi leta 2009 je k Realu zvabil Cristiana Ronalda, Kakaja, Karima Benzemaja in v prihodnjih letih še Garetha Bala, Luko Modrića in Tonija Kroosa. Vmes se je učil na napakah, zato se vse manj vmešava v delo trenerjev in poskrbi, da ima Real vrhunske obrambne nogometaše. Pred petnajstimi leti je imel kraljevski klub zgolj zvezdniški napad, zadaj pa povprečne osrednje branilce, zato Real ni bil kos drugim največjim klubom.

Bolj po tiho je na čelo Barcelone prišel Bartomeu. Sprva je bil v upravi kluba pod vodstvom Joana Laporte in kasneje podpredsednik v času Sandra Rosella. Ko je ta moral oditi zaradi nepravilnosti pri prestopu Neymarja, je Bartomeu postal vršilec dolžnosti, zatem je na volitvah leta 2015 dobil poln mandat. V primerjavi s Perezom ima precej manj moči v zakulisju, prav tako slabše dela pri nakupih in prodaji nogometašev. Če v članskem moštvu ne bi bilo nekaterih izjemnih igralcev z Lionelom Messijem na čelu, bi imel Bartomeu še več kritikov, tako pa marsikatera napačna odločitev ostane skrita za vrhunskimi dosežki prvega moštva. Toda tudi ta sreča vse bolj zapušča predsednika Barcelone.

Trenerja: Zinedine Zidane – Luis Enrique

Oba sta nekdanja vrhunska nogometaša, a s to razliko, da Zidane spada med najboljše vseh časov. S klubom in francosko reprezentanco je osvojil vse možne lovorike, prejel je tudi precej individualnih nagrad. Zidane je na vrhunski ravni igral pri Juventusu in Realu, Enrique pa najprej za Real in potem za Barcelono. Nemalokrat sta si nasproti stala že kot nogometaša in se večkrat znašla v prepiru.

Kot trenerja znata brzdati svoj vroč karakter. Luis Enrique je pred Barcelono vodil Romo in Celto Vigo, medtem ko je Zidane nabiral izkušnje pri Realovih mlajših selekcijah. Po prihodu na katalonsko klop je Enrique takoj osvojil vse tri možne lovorike. Mnogi so trdili, da je po igri celo nadgradil Josepa Guardiolo, saj Barcelona ni navduševala zgolj z veliko posestjo žoge, ampak je imela zraven bliskovite protinapade. A dve sezoni kasneje se zdi, da je bil za Enriquejev uspeh zaslužen predvsem igralski kader. Sčasoma, ko bi morali do izraza priti njegovi trenerski prijemi, je lovorik vse manj.

Še vedno je zelo težko oceniti lik in delo Zinedina Zidana. Med elito je šele dobro leto, a skorajda ni storil napake. V prejšnji sezoni je nemudoma osvojil ligo prvakov, v tej sezoni je Real prvi v državnem prvenstvu in v polfinalu lige prvakov. Kot trener je precej bolj pragmatičen, kot je bil nekoč kot nogometaš. Kritiki mu nenehno očitajo (ali zavidajo?), da ima veliko sreče z goli v zadnjih minutah tekme, spet drugi trdijo, da bo Zidane eden najboljših trenerjev v zgodovini. Pravi razsodnik bo zgolj čas.

Zvezdnika: Cristiano Ronaldo – Lionel Messi

Nedvomno največje nogometno rivalstvo moderne dobe. Ob bok lahko postavimo zgolj še dilemo, ali je bil boljši Maradona ali Pele. Od leta 2008 sta Messi in Ronaldo pobrala vse nagrade za najboljšega nogometaša na svetu, od tega ima Argentinec pet lovorik, Portugalec štiri. Potem ko je Cristiano Ronaldo leta 2009 prestopil iz Manchester Uniteda k Realu, je njuno rivalstvo dobilo še večje razsežnosti. Navijači in novinarji primerjajo prav vsako njuno potezo na igrišču in zunaj njega.

Sprva je imel precej več uspeha Messi, toda v zadnjih sezonah je zalet dobil Ronaldo. Opazna je razlika v njuni igri. Messi se vse pogosteje pomika proti sredini igrišča, zato navdušuje tako z zadetki kot s prekrasnimi podajami, a njegov problem je, da ima v Barceloni in v argentinski reprezentanci neuravnoteženo ekipo. Kajti lahko je še tako dober, vsega ne more storiti sam.

Ronaldo je imel takšne težave po prihodu v Real, zdaj pa ima v Madridu odlično povezano moštvo, ki mu vseskozi krije hrbet. Portugalski zvezdnik obenem vse manj preigrava in postaja kralj kazenskega prostora. Zna se postaviti na pravo mesto, zraven je zadržal moč in eksplozivnost, zato serijsko trese nasprotnikovo mrežo.