Tiskane izdaje
Je nogomet nezanimiv ali manj privlačen, ker na koncu sezone vselej zmagajo »isti« klubi? Očitno ne, saj globalna navijaška armada iz leta v leto raste in izkazuje večji (plačljiv) interes za najmočnejše nogometne lige na svetu. Tudi v sezoni 2015/16 bo šlo za nadaljevanje trenda tako na igrišču kot ob njem.
Vseh dvajset članov angleške premier league nestrpno pričakuje novo pogodbo od prodaje TV pravic, ki bo začela veljati v naslednji sezoni; klubi bodo v treh letih samo iz te postavke iztržili 7,1 milijarde evrov. Podobno napovedujejo v večini drugih držav – od najmočnejših zahodnih lig v Španiji, Nemčiji, Italiji in Franciji, do, ne nazadnje, slovenske 1. SNL. Navijače torej navdušujejo tekmovanja, v katerih ima realno možnost za uspeh (beri: naslov prvaka) le peščica izbranih in »vedno istih« klubov.
Ni naključno, da v večini nogometnih lig vladajo podobne zakonitosti. Navzven je najbolj opazna prevlada madridskega Reala in Barcelone na španskih tleh, ali pa Bayerna in Juventusa v Nemčiji oziroma Italiji. Klubi, ki igrajo v manj izenačenih državnih prvenstvih oziroma ligah, v katerih kakovostno močno izstopa le nekaj ekip, lažje zberejo moči za uspešno nastopanje v Evropi, ko pride čas za ligo prvakov ali tudi evropsko ligo. Najzgovornejši je primer Reala, ki je najtrofejnejši klub v Evropi, z desetimi naslovi v ligi prvakov ima v vitrini tri več od Milana in dvakrat več lovorik od denimo Bayerna, Liverpoola ali Barcelone. Real je eden od ustanoviteljev španske primere division (1929). Odtlej je osvojil 32 naslovov prvaka, le v zadnjih 50 letih jih je zbral 21. Toda ne gre le za Španijo, Nemčijo, Italijo in druge najmočnejše lige (še večja prevlada vodilnih je denimo značilna za Nizozemsko, Škotsko in Portugalsko), pač pa tudi za lige najnižje kakovosti. Tudi na Ferskih otokih kraljuje klub Havnar Boltfelag iz Torshavna (ustanovljen 1904), bolj znan kot HB, ki je od leta 1942 osvojil 22 naslovov prvaka, ali pa klub Jeunesse Esch (1907), ki je daleč najuspešnejši v Luksemburgu, za njim caplja tudi F91 Dudelange. Ne glede na ugled, kakovost ali bogastvo lige so za posamezna prvenstva značilni enaki vzorci: prevladuje peščica ekip z najdaljšo tradicijo, največjim ugledom in posledično – povečini – z največjo vrečo denarja. Ta dominanca je dejansko značilna za večino lig na svetu z redkimi izjemami; le na Irskem, Poljskem in v Franciji so najboljši klubi osvojili manj kot 10 naslovov prvaka v zadnjih 50 letih, povsod drugje gre za dvomestne številke.
Teorija nepovratnih stroškov
Trend se počasi, toda zanesljivo spreminja tudi v prvenstvih, ki so doslej veljala za izenačena oziroma nepredvidljiva. Če primerjalno obdobje skrajšamo na zadnjih 20 let, so rezultati še zgovornejši: v tem času izstopa le še Francija (10 različnih prvakov), a tudi to se bo kmalu spremenilo. Zadnje tri naslove v ligue 1 si je namreč pripisal isti klub – PSG –, le malo pred njim je šlo za sedemletno vladavino Lyona, ki se je – zanimivo – začela takoj po tem, ko je Lyon podpisal vdajo v Mariboru.
Še bolj zanimiv je mehanizem delovanja (beri: zmagovanja) v nogometnih ligah, ki v marsičem spominja na delovanje svobodnega gospodarstva in zakonitosti prostega trga. To logiko je med prvimi opisoval John Sutton, profesor na prestižni univerzi London school of economics, v knjigi z naslovom Nepovratni stroški in struktura trga (1991), med zadnjimi pa Stefan Szymanski, profesor menedžmenta v športu na univerzi v Michiganu, avtor knjige Denar in nogomet (2015). Izpostaviti velja t. i. Suttonovo teorijo endogenih nepovratnih stroškov (ang. sunk costs). Slednje bi lahko opredelili kot stroške, ki izhajajo iz preteklih odločitev in jih ni mogoče spremeniti. Ali po domače kot »spontane stroške«, ki so jih imeli najboljši klubi na svoji poti do vrha, pri čemer je šlo predvsem za gradnjo lokalne navijaške baze in najširšega ugleda. Pozneje, s pojavom zajetnih pogodb o prodaji televizijskih pravic in interesi multinacionalk, so najboljši to le še nadgradili: lažje kot tekmeci so lahko vsevprek kupovali dobre nogometaše in ohranjali konkurenčno prednost pred »konkurenco«.
Logika Coca-Cole
Ne glede na to, ali je predmet proučevanja liga, v kateri gre za oligopolno konkurenco (to dejansko velja v večini primerov), ali »popolno« konkurenco, so rezultati podobni, torej vrh obvladujejo dva, trije ali štirje klubi. Slednji uporabljajo preprosto ekonomsko logiko, ki jo je Szymanski primerjal z mehanizmom delovanja trga brezalkoholnih pijač. Dandanes lahko skoraj vsak iznajde in proizvaja sok, bibito ali kolo, toda glavni igralci na trgu ostajajo isti že več desetletij. Coca-Coca ohranja 40-odstotni tržni delež tudi zavoljo treh milijard evrov, ki jih na leto nameni za oglaševanje, podobno Pepsi (28 %). Po Johnu Suttonu bi lahko to hegemonijo pojasnili skozi teorijo stroškov oglaševanja, torej nepovratnih stroškov, ki jih ni mogoče spremeniti. To konkurenčno prednost si je resda lažje izboriti na večjih trgih, kot je ameriški, saj so trgi na stari celini pogosto razdrobljeni in tam pogosto sobivajo tudi »lokalni« proizvajalci.
Ugotovitve bi zlahka prenesli v nogometno industrijo, toda z eno razliko: teorija endogenih nepovratnih stroškov velja tako za največje kot najmanjše lige. Pri klubih resda ne gre za neposredno oglaševanje, spirala uspešnosti pa ostaja enaka kot na trgu brezalkoholnih pijač. Klubi, ki so zgodovinsko najuspešnejši in zmagujejo tudi danes, imajo večjo bazo navijačev – lokalno ali globalno – in večje prihodke (število vstopnic, prodaja majic in izdelkov, večji deleži v TV pravicah, ...) kot tekmeci. In najuspešnejši so običajno tudi najbogatejši, ti pa bodo v prihodnje še bogatejši (glej spodnjo tabelo o večjih nagradah v ligi prvakov) in bodo še lažje kupovali najboljše igralce prav v slabše rangiranih in manj premožnih klubih.
