V ZDA narašča priljubljenost nogometa, a popolnega zasuka ni

Leto 1994 s svetovnim nogometnim prvenstvom, ki je polnilo štadione ZDA, naj bi premaknilo voz in sodeč po prepričevanjih novinarskih kolegov pred dnevi v New Yorku je odtlej črnobela žoga res vidneje navzočna, četudi še zdaleč ni dosegla evropske ali južnoameriške priljubljenosti. In je najbrž nikdar ne bo. »Po množičnosti in prepoznavnosti igre med mladimi so ZDA kot nogometna odskočna deska že na zelo visoki ravni, nikakor pa ne moremo doseči vaše Evrope po obisku na tribunah tekem elitne lige in sploh širšemu odmevu utripa na zelenicah. Navada spremljanja štirih elitnih severnoameriških panog ostaja – ne moreš se je kar tako znebiti,« nam je pripovedoval kolega v novinarskem centru ledne dvorane na Long Islandu.

Nogometna reprezentanca ZDA je od Italije 1990 redna udeleženka svetovnih prvenstev. Najuspešneje je nastopila v Koreji 2002, se prebila v četrtfinale in tam tesno izgubila s poznejšimi podprvaki Nemci. Na domačem prvenstvu '94 je gostiteljem v osmini finala previsoko oviro postavila šampionska zasedba Brazilije, slovenski športni javnosti pa je ameriška reprezentanca najbolj ostala v spominu prav iz lanskega poletja, saj so Kekovi izbranci v Južni Afriki proti njej vodili že z 2:0, na koncu jim je odščipnila točko, se pozneje uvrstila med šestnajsterico, tam pa izgubila v podaljšku z Gano.

Kakorkoli, čeprav ni šlo niti za bejzbol niti za nogometni superbowl, so bili gostinski lokali junija 2010 ob spremljanju dogodkov iz Južne Afrike vedno znova polni, precej pa je zvedavih obrazov tudi v dneh, ko evropska liga prvakov sicer nima kaj prida opraviti z ameriškim vsakdanom. »A vsak zakaj ima svoj zato, kajne,« se nam je nasmehnil Paul iz New York Timesa in obrazložil: »Verjetno dobro poznate ameriško razmišljanje o pomembnosti olimpijskih iger. Štiri leta nestrpno čakamo na tekmovanja in se jih veselimo. Podobno je zdaj tudi s svetovnim nogometnim prvenstvom. Če bi bilo to bolj pogosto, nas najbrž ne bi posebej vznemirilo, tako pa je takšno tekmovanje za povprečnega Američana prav pomemben dogodek. In odkar hiša ESPN neposredno prenaša tekme lige prvakov, so moštva Barcelone, Bayerna, Interja, Arsenala in drugih našemu ljudstvu precej bližje. Pa ne le priseljencem iz Evrope.« A obenem je poudaril, da tako vnetega in množičnega spremljanja ene nogometne tekme v New Yorku kot pred 17 leti, ko sta se prav tu na SP pomerili reprezentanci Italije in Irske, še ni doživel. Kajpak zavoljo močne izseljeniške skupnosti tako z evropskega juga kot tudi severozahoda.

Eric Cantona oživlja Cosmos

Posebna nogometna zgodba v New Yorku pa pripada Cosmosu. Podobno kot junaki sedanje dobe pred upokojitvijo odhajajo po zadnji odmeven zaslužek k arabskim šejkom je sredi sedemdesetih Cosmos iz New Yorka začel pisati odmevno poglavje s privabljanjem zvezdnikov drugih celin. Največja sta bila Brazilec Pele in bavarski nogometni cesar Franz Beckenbauer, revolucija na zelenici se je v mestu 10 milijonov prebivalcev začela s prihodom Giorgija Chinaglie, člana sanjskega moštva Lazia, med akterji nenavadne, a sprva zelo uspešne Cosmosove zgodbe je bil tudi nekdanji Olimpijin as Vito Dimitrijevič.

To moštvo je osvojilo pet naslovov severnoameriškega prvaka, povprečno na svoje tekme privabljalo tudi po 40.000 navdušenih gledalcev, a ko so se glavni junaki vrnili na evropska ali južnoameriška tla, je vzhičenost izginila, klub pa je ugašal. Nekajkrat so ga poskusili oživeti, ga selili iz okraja v okraj, za naslednika določili Rdeče bike pod pokroviteljstvom bogatega Avstrijca Dietmarja Mateschitza, toda nekdanjega slovesa zlepa ni dosegel.

»Nogomet je zdaj najvidneje zasidran v sončni Kaliforniji,« so nam povedali v New Yorku in malce zastrigli z ušesi ob namigu, da je pred tedni Francoz Eric Cantona, nekoč prvi ljubljenec Old Trafforda v Manchestru, javno izrazil željo po nogometnem poslu v New Yorku. Pri prenovljenem vodstvu so mu podelili vlogo direktorja. »Čemu ne bi temu velemestu priskrbeli klub, kakršnega si zasluži? Najprej bi morali štartati na št. 1 v ZDA, nato bi postali spet svetovno prepoznavna znamka,« razmišlja nekdanji napadalec, danes star 44 let. Skupina, ki se zbira okrog oživljanja Cosmosa, vodi pa jo angleški nogometni poslovnež Terry Byrne, je ambiciozna in predvidoma obvlada posel. Res pa je, da ni prva. Klub so namreč ustanovili 1971, ga ukinili 14 let pozneje, pozneje pa – vedno znova brez želenega učinka – poskusili nekajkrat postaviti na noge. Zdaj ima čarobno paličico v rokah Cantona.