Tiskane izdaje
Sodniška organizacija pod vodstvom predsednika Vlada Šajna je ujela "pet minut" kritik, ki so naletela na plodna navijaška tla. Še posebej na mariborska, saj so ključni možje vijolične podobe na igrišču navijače od "težav z igro in rezultati" preusmerili v glavnega nasprotnika, ki da pije vijolično kri. Obrestovalo se jim je! Tudi odziv Domžalčanov na mariborske obtožbe ali pomisleke o poštenem sojenju za vse je bil v skladu s sicer splošnim klubskim vodilom: da so za slabše izide krive tudi sodniške zarote. A je bil tudi opozorilo pred povratno četrtfinalno pokalno tekmo z Mariborom in nedeljskim ligaškim derbijem z Olimpijo, da sodniki ne bi podlegli pritiskom. Druge obtožbe in kritike so bile lepo zavite v celofan, češ da so klubi žrtve prepogostih sodniških spodrsljajev, igralci pa ošabnosti sodnikov.
V Stožicah brez zarote
V derbiju Ljubljanske kotline je imel polne roke dela s svojimi pomočniki vred naš najboljši sodnik Damir Skomina. Koprčan je zahtevno delo opravil z zelo malo napakami. Še največ ugibanj je sprožil prvi Olimpijin gol, pri čemer Skomina ni imel neposrednega vpliva pri odločitvi, saj je upošteval pomočnika za golovo črto Dejana Balažiča. Pri tem, ali je šla žoga čez golov črto s celotnim obsegom ali ne (kar je pri tako mejnih odločitvah zelo težko oceniti v delčku sekunde, medtem ko v bogatejših ligah takšne uganke razrešujejo s tehnologijo golov črte), je Domžalčane najbolj zmotilo Balažičevo poreklo. Da je Ljubljančan in da je raje žogo videl za golov črto, kot en, dva ali tri centimetre na golovi črti, kar bi pomenilo, da gola ni. Zaradi centimetrov, ki so ločili strelca domžalskega vodstva za 2:1 Shamarja Nicholsona od ofsajda ali ne, bi dvome o regularnosti gola lahko izražali tudi v ljubljanskem taboru. Obe Olimpijini enajstmetrovki pa bi bržkone dosodil tudi domžalski trener Simon Rožman. Bi tudi domžalsko?
Sodniki pomagajo pri selekciji
Preusmerjanje pozornosti od lastnih napak k sodniškim je povsem legitimen del nogometne igre zunaj igrišč. Toda SNL je v minulih desetih dnevih dosegla vrhunec v nenavadnem, evropskem zasuku, ki so ga trenerji in drugi kritiki gladko prezrli v eni podrobnosti. Prav vse tekme pod lupo nogometnega občinstva (veliki derbi v Ljudskem vrtu, pokalna povratna Maribora v Domžalah in derbi Ljubljanske kotline, pa tudi druge) so bile v mnogočem vrhunske in so bržčas celo prekosile dejanske sposobnosti glavnih izvajalcev. In med najvidnejšimi akterji, ki so omogočili evropskost, so bili prav sodniki s svojim slogom sojenja. Darko Milanič, Rožman in predvsem Zlatko Zahović bi se Mateju Jugu, Andreju Žnidaršiču in Skomini lahko celo zahvalili, da so jim omogočili uvid v sposobnosti igralcev, kdo v najvišjih obratih premore hitrost, tehnično in taktično znanje, telesno moč, ustvarjalnost ... Časi, ko so sodniki z upočasnjevanjem ritma ščitili svojo nepripravljenost, lažne prince med igralci ter selekcijo klubskih vodstev, obenem pa še namerno določali zmagovalce, so tako rekoč minili. Zarot ni več, zato pa je več vidnih napak.
Olimpijina igra postavlja meje
Zasuk k taktično napadalnejšemu pristopu inhitrejši igri slovenskih klubov je še bolj izpostavil napake sodnikov ali vsaj pod drobnogled postavil njihovo sojenje. To je normalna posledica naglega razvoja SNL, na katerega niso bili pripravljeni vsi, z navijači vred. Olimpija s svojim spektakularnim in napadalnim slogom igre, s 60-odstotno in več posestjo žoge, kombinatoriko in hitrostjo je postala simbol razvoja. Za druge, vključno z Mariborom, ki ima še vedno bolj kompletno nogometno podobo, pa tekmec, ki ne sme imeti sodniškega vetra v jadra.
