Verratti z lepotico čokoladne polti, sladica bi bil pokal

Ljubljana - Ko smo pred dnevi zapisali, da je v francoskem klubskem nogometu odnos med Paris Saint-Germainom in Olympique de Marseillem kot tisti zagrebškega Dinama in splitskega Hajduka, seveda nismo pisali v prazno. Policija v Marseillu je namreč sklenila, nato pa odlok umaknila, da bo kaznovala navijače, ki bodo v času jutrišnjega finala lige prvakov ob 21. uri, nosili dres PSG. V bližini starega pristanišča bodo številni gostinski lokali prenašali tekmo iz Lizbone, in bog ne daj, da si Parižan ali celo hujše gorje, navijač PSG iz Marseilla.

Lokalna policija v medsebojnih dvobojih tudi aretira navijače v dresih PSG na domačem štadionu Vélodrome. Marseille je južnjaško mesto, tam je velikansko število delavcev iz družin priseljencev arabskega rodu, ki trdo delajo za slab denar.

Pariz je pač najbolj boemsko, romantično mesto na svetu, tudi naduto, mesto luči je nekaj posebnega. Še posebej, če je Marseille kot rodno mesto dal berberskega junaka galskih petelinov Zinedina Zidana, po pariških kavarnah pa italijanski član PSG Marco Verratti ponosno razkazuje svojo novo romantično osvojitev, manekenko čokoladne polti.

Pariz je res čokolada, Marseille pa je kot ribja juha bouillabaisse. Bo pa sladko kot čokolada, če bodo žermanisti jutri v svojem prvem finalu v ligi prvakov dvignili pokal. Tega pa je v elitnem tekmovanju leta 1993 od francoskih klubov osvojil, kakor zanalašč, le Olympique de Marseille. V evropskih pokalih sicer, tega ne smemo pozabiti, Parižani že imajo eno zmago, v sezoni 1995/96 so osvojili pokal pokalnih zmagovalcev, ko so v finalu v Bruslju z 1:0 premagali dunajski Rapid. Takrat sta za PSG igrala tudi znamenita Youri Djorkaeff in vratar Bernard Lama.
 

Bič za razvajence

Pa lahko pariški nogometni velikan s katarskim denarjem, ki mu leti v blagajno, pokupi vse Brazilce, Argentince, Italijane ... za resnično uspešno moštvo se ve, kaj mora biti tisti odločilni člen. Razvajene nogometne vedete v Parizu skoraj vsako noč preživijo v objemu drage alkoholne pijače ali druge pariške bohotnice, da ne bo očitka, da pretiravamo, resda ne vsi, morebiti le ... Neymar. Za takšne nogometne pobaline je potreben le bič!

 

Pretekli trenerji od časa katarskega prevzema kluba leta 2011 pa so bili tudi sami po naravi preveč latinsko ali sredozemsko razpuščeni. Carlo Ancelotti, Laurent Blanc, Unai Emery ... ne, ti so po karakterju dovolj dobri za osvojitev francoskega prvenstva, kjer klubski reveži pobirajo pariške drobtine, za ligo prvakov, za mašinerije, kot so Bayern, Real, Barcelona, pa še kakšen angleški klub poleg, sta potrebna red in disciplina. Pa tudi taktična premetenost izven italijanskih šablon o kot prvotni vrednoti trdni obrambi. Seveda je popolnoma jasno, da nekaj takšnega lahko ponudi le nemški trener, Thomas Tuchel je na strokovnem čelu PSG od junija leta 2018 in čeprav ga je tudi sam v ligi prvakov že polomil (motiti se je človeško, mar ne), je radožive pariške žonglerje le spravil v takšen ali drugačen red.
 

Skomina krojil Pariz

Nekdanji trener Borussie iz Dortmunda, je, ko že omenjamo kikse, največjo zaušnico v elitnem tekmovanju dobil primazano v osmini finala lanske sezone 2018/19. PSG je v gosteh ugnal Manchester United z 2:0, doma izgubil z 1:3 in izpadel, in sicer po dosojeni najstrožji kazni slovenskega sodnika Damirja Skomine v časovnem dodatku drugega polčasa. Bomo videli, kako se bo nemški nogometni intelektualec Tuchel zoperstavil svojim rojakom iz bavarskega stroja.



»Finala ne želimo le igrati, čeprav smo o tem sanjali zelo dolgo časa, temveč v njem zmagati. Smo na poti, da spišemo zgodovino, verjemite mi, da se ne bomo ustavili le na finalni udeležbi. Sicer pa je že tudi zgodovinsko, da smo v sklepni tekmi, nadgradili smo tisti polfinale izpred 25 let,« pravi kapetan PSG Thiago Silva, ki poveljuje trdni obrambi, žermanisti so v letošnji ligi prvakov prejeli le pet zadetkov. Bo pa 35-letni Brazilec jutri odigral zadnjo tekmo za klub, seli se namreč k Fiorentini.

Umetniška duša proti industriji

»Tu ni kaj filozofirati, v letošnji ligi prvakov nam ostane še devetdeset minut igre. Najpomembnejših v naših karierah in za klub, čigar barve branimo. Že osem let sem v Parizu, v ligi prvakov smo preživljali tudi slabe čase, a takšna je pač narava tega tekmovanja. Zato je zdaj občutek neopisen. Želimo zmagati, kajti na koncu koncev se vsi spominjajo le tistega, ki je dvignil pokal,« pa je omenil Marco Verratti, ki se vrača po poškodbi. Vsak ima svoj okus, a letos se bo čarobni babilon Pariz zoperstavil münchenski industriji.