Vesoljci niso bili le umetniki, temveč tudi delavci (VIDEO)

Ljubljana - Poimenovali so jih »Los Galacticos« (vesoljci). Znamenita Realova posadka iz prvega desetletja tega tisočletja se je začela sestavljati s prihodom Portugalca Luisa Figa pred dvajsetimi leti. Julija je Real razkril, da je Figa ukradel Barceloni za tedaj rekordnih 62 milijonov evrov, kolikor je znašala odškodnina v primeru njegovega odhoda pred iztekom pogodbe.

Zamisel o mojstrih in delavcih

Portugalčevega pobega s Camp Nou Barcelonini navijači ne bodo nikoli pozabili. Sodil je v kategoriji  madridskih spretnih kraj, kakršno je Real izpeljal že leta 1953, ko je Kataloncem iz rok izmaknil slovitega Argentinca Alfreda di Stefana, ki je nato postal eden od Realovih simbolov.  

Figo je bil prva pretkana poteza avtorja zamisli o moštvu »Zidanov in Pavonov« (mojstrov in delavcev) Florenitna Pereza. V kampanji za predsedniški stolček je napovedal, da bo pripeljal Figa, s čimer je sprva požel posmehe. Toda s svojimi obljubami – Figu je dodal še drzno obljubo o sanjskem moštvu – si je prislužil zadostno podporo volivcev in presenetljivo premagal Lorenza Sanza. Nedavno preminuli Sanz – bil je ena od prvih slavnih žrtev koronavirusa – je izgubil predsedniško bitko navkljub Realovemu zmagoslavju v ligi prvakov in že drugem v treh letih.

Od šesterice »vesoljcev« sta bila že prej člana belega baleta klubska ikona Raul Gonzales in brazilska raketa Roberto Carlos. Po Figu je naslednje leto prišel Zinedine Zidane, po SP v Južni Koreji leta 2002 Ronaldo in naslednje leto še David Beckham.



Trije španski naslovi, a brez lige prvakov

Perezova vesoljska posadka ni bila tako uspešna na igrišču kot je bila na poslovnem področju. V šestih sezonah (od 2000/01 do 2006/07) je bil Real trikrat španski prvak, a nikoli v popolni zasedbi in predvsem neuspešen v ligi prvakov. S Figom in Zizoujem je bil Real prvak prvi dve sezoni in zadnjo z Ronaldom ter Beckhamom. Portugalec je leta 2005 odšel v Italijo k Interju, Zidan se je leto pozneje upokojil.

S predčasnim sestopom s predsedniškega položaja, ki ga je spodbudilo četrto zaporedni predčasno slovo v ligi prvakov, je februarja leta 2006 presenetil tudi Perez in s tem simbolično končal svoje prvo obdobje na čelu najslavnejšega kluba na svetu. Brez nogometa je gradbeni mogotec zdržal le tri leta, na klubski vrh se je vrnil že 2009  Cristianom Ronaldom, in Brazilcem Kakajem kot darili.

Maratonci in šprinterji

Kako uglasiti tako sijajne mojstre in jih telesno pripraviti, je bila vselej najzahtevenjša naloga za trenerje in strokovnjaka za kondicijo. Prvi so se kot po tekočem traku izmenjavali na klopi (Vicente Del Bosque, Carlos Queiroz, Jose Antonio Camacho, Garcia Ramon, Vanderlei Luxemburgo, Lopez Caro)

Druge je vrsto let v vesoljskem moštvu zastopal Jose Luis San Martin, ki je govoril o posebnostih svojih najslavnejših varovancev in razkril, da niso bili zgolj umetniki kratke sape, temveč tudi izjemni atleti.



Raul Gonzales: zdržljiv in vselej stoodstoten

»Bil bi izjemen maratonec. Kmalu po upokojitvi ga je pretekel v treh urah in pol. Če bi opravil treninge za maraton, bi bil njegov čas okoli dveh ur in petnajst minut. Odlikovala ga je visoka zdržljivost, visoka stopnja trpljenja in zelo nizek indeks telesne mase, vsega 9 odstotkov. Na tekmi je zmogel preteči tudi 14 kilometrov, kar je bila posledica njegove želje in zavzetosti. Vedno je bil stoodstoten,« je razgalil Španca in se lotil prvega Brazilca Carlosa.



Roberto Carlos: bodibilder

»Na enem od treningov sem ga izzval in mu dejal, da bi na 100 m več kot 11 sekund. Pogledal me je in tako sprejel izziv, čeprav je komaj opravil trening. Šprinterica v mojih rokah je pokazala 10,8 sekunde. Brutalno. Imel je izjemno zmogljivost pospeševanja. Še pri nobenem nogometašu nisem videl takšne mišične mase, kot pri Carlosu. Bil je z drugega planeta. Mišična masa nog je bila podobna bodibilderjem.«



Ronaldo: hitrejšega še ni

Posebno poglavje je bil pravi Ronaldo, ki je k Realu prišel že pošteno načet po strašljivih poškodbah. Prav včeraj je minulo 20 let od srhljive poškodbe, ki jo je staknil, ko je igral za Inter, na pokalnem dvoboju proti Laziu. Prav potem, ko se je po daljši odsotnosti vrnil na igrišče.



»Bi bi izjemen šprinter na 60 m v dvorani v zavoju. Imel je značilnosti Bena Johnsona. Pretekel bi jih med 6,8 sekunde do 7,8. Njegova vlakna so bila hitra, a se je hitro utrudil. Bil je izjemno eksploziven, zato sva imela veliko aerobnih treningov, da sem lahko povečal njegovo vzdržljivost. Njegove mišice so bile kakovostne. Njegova sposobnost je bila, da je lahko opravil veliko šprintov brez izgube hitrosti. Še danes ni igralca z močjo in hitrostjo, ki jo je imel Ronaldo.«



Luis Figo in Zinedine Zidane: nič ju ni oviralo

»Figo je bil močan v nogah in zelo vzdržljiv. S posebnim treningom bi bil idealen smučarski tekač. Kot Zidan je bil zelo uporen. Obema je bil trening všeč. Nič ju ni oviralo, niti blato ali dež. V kakršnihkoli vremenskih razmerah in v najhujših terenskih sta bila uspešna. Zanju so bile tako rekoč optimalne, zato sta bila idealna tekača za kros. Pri treningih sta bila vedno resna in odgovorna, stalna, rada sta jih imela.«



David Beckham: rojen za tek na 800 m

»Bil bi izjemen tekač na 800 m, ker je imel relativno moč, moč kilograma na telesno težo. Najboljši tekači imajo čas okoli 1,40 minute, Beckham bi brez težav stekel med 1,50 in 1,52 minute. V osnovi je bil čisti zvezni igralec, ni imel hitrosti, toda odlično kondicijo, ki mu je omogočala, da je zlahka opravil deset do dvanajst kilometrov na tekmo.«