Vrata najboljših je že odprl

Angleški napadalec Marcus Rashford je na poti, da bo v prihodnjih sezonah postal vrhunski nogometaš.

Objavljeno
05. maj 2017 16.37
Gorazd Nejedly
Gorazd Nejedly
Maj je za Marcusa Rashforda mesec »ure resnice«. Je še ne 20-letni napadalec Manchester Uniteda resnično na poti, da bo v prihodnjih sezonah postal nogometaš, ki se lahko meri z največjimi upi iz drugih držav in bo Anglijo popeljal med najboljše? Angleška nogometna javnost, strokovna in laična, je prepričana, da je. Znova je prepričal v polfinalu evropske lige.

Po poškodbi Zlatana Ibrahimovića so se otroku kluba z Old Trafforda dejansko odprla vrata slačilnice zvezdnikov najvišjega razreda, toda za vstop v njo in status, enakovreden drugim, bo moral še opraviti nekaj več šprintov, preigravanj in zabiti več golov prav ta mesec, ki bi utegnil usodno vplivati na njegov nadaljnji razvoj. Če se bo Unitedu in Rashfordu račun na koncu sezone izšel – kar pomeni uvrstitev v ligo prvakov –, se bo razvijal v družbi najboljših, in ne še najmanj eno sezono med »drugoligaši« v evropski ligi.

Nogometne okoliščine so pisane na kožo suhljatemu in res hitremu napadalcu. Manchester United je pod taktirko Joseja Mourinha v obdobju odraščanja, zorenja in ustvarjanja moštva, ki bo znova vodilno v Angliji in med stalnimi favoriti za zmagoslavje v ligi prvakov. Prav Rashford je igralec, na katerega stavijo domala vsi, ki kaj dajo na svojo nogometno podkovanost. Uklonil se je tudi Mourinho, ki sicer nima slovesa trenerja za mlade igralce, a je bil v tej sezoni prisiljen, da je z vajeti izpustil mlajši del zasedbe z najbolj divjim Rashfordom na čelu.

Rashford je po bliskovitem preboju med najbolj vznemirljive angleške nogometaše v minuli sezoni, za kar je bil zaslužen Portugalčev predhodnik, Nizozemec Louis van Gaal, v tej sezoni naletel na manjšo oviro v podobi velikega Zlatana. Očitki, da bi Šved lahko upočasnil njegov razvoj, so se vrstili. Zaradi Ibrahimovićevega sloga igre in njegove nesporne avtoritete so nemara imeli celo prav, toda upoštevati je bilo treba, da je imel najstnik v družbi skoraj še enkrat starejšega velemojstra izjemnega mentorja. In moža ter človeka, ki ve, kaj potrebujejo mladi igralci, da bi izstopili iz povprečja ali se otresli privlačnega naziva nadarjen.

»Marcusov čas šele prihaja, pomembno je, da bo ostal potrpežljiv. Da ne bo neučakan in delal nepremišljenih potez. Ima velike potenciale in sposobnosti, da bi premaknil ledeno goro, ampak ni še zrel in pripravljen, da bi zavzel svet. Vsak dan mu dajem nasvete, tako nogometne kot življenjske, in storil bom vse, da mu bom pomagal. Ni pa edini,« je bil iskriv Ibrahimović o svojem mlajšem soigralcu še pred poškodbo, ki je Rashforda v trenutku potisnila v vlogo ključnega igralca Manchester Uniteda. Nenadoma ni več le up, ki se kali ob izkušenih igralcih in se mu ob napakah lahko tudi zamiži, temveč igralec, ki bo ali junak ali pa le še zelenec, ki še potrebuje daljšo kilometrino.

Nekdanji angleški reprezentant Michael Owen je eden od Rashfordovih navijačev, a je brez dlake na jeziku preložil odgovornost za njegov razvoj tudi na Mourinhov hrbet. »Potrebuje popolno Josejevo zaupanje. Zagotovilo, da je njegov mož za velika dejanja. S tem bo okrepil samozavest,« je dejal Liverpoolčan z 89 nastopi in 40 goli za Anglijo.

Tudi nekdanji član zlatega rodu, vzgojenega v mlajših Unitedovih kategorijah, in zdaj trener selekcije do 19 let Nicky Butt o svojem nekdanjem varovancu govori z izbranimi besedami. »Je rojeni napadalec. Izjemno eksploziven, toda tudi vzgojen in delaven fant z močnim moštvenim duhom.«

Rashfordova statistika v tej sezoni premierleague ni tako bleščeča, da bi si lahko prislužil presežnike, a vendarle potrjuje njegovo razkošno nadarjenost. Primerjavi z vrstnikoma iz mestnega tekmeca Cityja, Nemcem Leroyem Sanejem (letnik 1996) in Brazilcem Gabrielom Jesusom (1997), sta pomenljivi. Od leto starejšega Saneja je boljši, zabil je še enkrat več golov – 10:5, a igral tudi več tekem – 29:22. Jesus je v vsega šestih tekmah (šele od januarja igra v Angliji in je hitro staknil poškodbo) zabil štiri gole.

Da velja biti previden v evforičnih pričakovanjih, pa Angleži dobro vedo. Še en Cityjev napadalec, Raheem Sterling (1994), je bil v Rashfordovih letih na njegovi ravni, zdaj je le v kategoriji dobrih napadalcev. In tistih, ki naj bi še izbruhnili.