Tiskane izdaje
Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je legendarni dalmatinski klub zasidral na prekrasnem novem štadionu na Poljudu (zgradili so ga za mediteranske igre leta 1980), jaz pa sem kot srednješolec že dobival minutažo v članskem moštvu skromnega koroškega kluba, sem počasi opuščal misel, da bi morebiti nekoč okušal slavo kot igralec Hajduka. Takrat so zame postajali veliko večji carji poročevalci s tekem in vsakdanjega življenja splitskih »bilih«. Hlastanje po televizijskih prenosih nogometnih tekem in redno prebiranje Sportskih novosti z zgodbami iz Hajdukovega tabora je postal slog življenja.
In tako sva z mojim Hajdukom v nedeljo, 13. februarja, skupaj s celo Dalmacijo in drugimi hajdukovci po svetu proslavila njegov 100. rojstni dan. Šestdeset let mlajši ga bom še naprej spremljal v dobrem in slabem. Ker Hajduk živi večno, kot pravi eden izmed sloganov navijačev ponosa Dalmacije in Hrvaške.
Od Slovencev je največji pečat v Hajduku pustil Branko Oblak, ki je bil z »bilimi« jugoslovanski prvak v letih 1974 in 1975. »Brane? On je predstavljal revolucijo v nogometu. Oblak je tekel, preigraval, asistiral in zabijal gole. On je bil pravi stroj,« so mi v trenutkih slavja v srcu Dalmacije že stotič potrdili kolegi in znanci iz Splita, takšno pa je tudi mnenje njegovih soigralcev iz zlate generacije Hajduka, ki je bila v sedemdesetih letih popolni vladar na tleh Jugoslavije, le malo pa je manjkalo, da bi tudi v evropskih pokalih šla do konca.
Branka Oblaka ni bilo na velikem slavju ob 100. rojstnem dnevu, čeprav je bil povabljen kot klubska legenda in ljubljenec navijačev. Škoda, da ga je od poti odvrnilo nekoliko slabše vreme. Ne glede na to pa ostaja nesmrtna enajsterica Mešković, Peruzović, Buljan, Holcer, Džoni, Rožić, Mužinić, Jerković, Oblak, Žungul, Šurjak, ki jo je vodil trener-inovator Tomislav Ivić. Od 1970. do 1979. leta je Hajduk osvojil štiri naslove jugoslovanskega prvaka in pet pokalnih naslovov!!! V obdobju zadnjih lovorik je Oblak že blestel v Nemčiji, najprej pri Schalkeju in potem pri münchenskem Bayernu.
Kot zadnji izmed slovenskih nogometašev doslej je Torcido razvnel Sebastijan Cimerotič, ki je leta 2006 za Hajduk resda odigral zgolj štiri tekme, a je zabil edini gol na velikem derbiju z zagrebškim Dinamom na Poljudu. »Kakšen talent! Takšnega igralca nisem videl ne prej, ne pozneje. Cime je lahko z žogo naredil vse, kar si izmisliš, toda nikoli ni bil povsem osredotočen na nogomet, pa še ves čas je imel težave s poškodbami. Ko je bil v Splitu, se ni premaknil iz sobe na Poljudu, kjer je do nezavesti igral playstation,« mi je med prazničnim druženjem pripovedoval nekdanji golgeter Hajduka Tomislav Erceg, ki je kot športni direktor pripeljal Cimeta v Hajduk, da bi se ta rešil zagat z južnokorejskim Incheon Unitedom.
Od naših so bili v Hajduku še Sašo Udovič (1989/91), Suad Filekovič (2003/2004) in Klemen Lavrič (2003), a niso igrali vidnih vlog. Zdaj stoletnik čaka na novega Slovenca, ki bi obnorel temperamentne navijače in še oplemenitil izjemno tradicijo kluba. Toda Splitčani so se pred kratkim bolj kot z našimi igralci spogledovali s trenerji: Srečkom Katancem, Darkom Milaničem in Matjažem Kekom.
V četverici nogometnih velikanov iz nekdanje skupne države nekateri navijajo za zagrebški Dinamo in beograjsko Crveno zvezdo, beograjski Partizan navijači ljubijo. Za Hajduk pa se enostavno živi. Četudi moštvo trenutno igra, kot da bili fantje stari 100 let, kakor je cinično zapisal splitski kolega Jurica Radić, potem ko je na slavnostni tekmi pred 40.000 gledalci praška Slavija povsem nadigrala »bile tiče«.
