Wenger: 13-letni Messi bi me prepričal v manj kot minuti

Arsene Wenger med kolegi velja za študioznega trenerja, strokovnjaka za delo z mladimi nogometaši in izvrstnega poznavalca nogometne igre. Wenger, 61-letni magister ekonomskih znanosti po rodu iz Strasbourga, ima resnično izostreno oko za odkrivanje nadarjenih mladeničev, ki jih nato skozi leta načrtnega dela spreminja v vrhunske nogometaše. Tudi zdajšnjo generacijo Arsenala, ki je nedavno premagala Barcelono v ligi prvakov, je ustvarjal več let, vmes prodajal najdražje igralce in moštvu dodajal nove mlade obraze. Francoz je v zanimivem pogovoru za revijo 4-4-2 razkril svoj pogled na omenjeno tematiko.

Arsenal je pod vašim vodstvom, torej od sezone 1996/97, znan po odkrivanju nadarjenih nogometašev. Mar res drži pravilo, da ima nekdo, kot pravimo, »oko za nogometaša«? Ga vi imate?

Omenjeno pravilo še kako zares obstaja. Nekateri ljudje imajo izostren vid in hitreje od drugih občutijo določene človekove prednosti, pri čemer so merila v nogometu vnaprej znana. Bil bi domišljav, če bi zase trdil, da imam to lastnost, dejstvo pa je, da sem to vrlino izpopolnjeval več let. V trenerski karieri sem angažiral veliko mladih nogometašev, pri čemer sem upošteval tudi mnenje skavtov in trenerjev. Nekaj gotovo drži: ko enkrat verjamem v igralca, mu hitro ponudim priložnost.

Ob kateri starosti lahko za nekoga zatrdite, da je pred njim lepa kariera?

Pri 12 letih lahko že zaznate, ali je igralec tehnično usposobljen ali ne. Med 14. in 16. letom bo fant razkril, ali bo zmogel prenesti fizične boje, ki jih zahteva vrhunski nogomet, nekje do 18. leta pa je znana ugotovitev, ali se mladenič zaveda nujnosti povezave s soigralci. Pri 20 letih gre za zadnjo fazo in vprašanja: kako se igralec pripravlja, kako se sooča z življenjskimi pričakovanji, se je pripravljen odrekati »normalnemu« življenju? Pri teh letih moraš biti pripravljen sprejeti izziv v vsakem trenutku. Če ti nekdo ponudi pravo priložnost, jo moraš zgrabiti z obema rokama.

Koliko časa potrebujete za ugotovitev, ali nekomu lahko uspe v karieri profesionalnega nogometaša ali ne?

Ključen je prvi vtis, za katerega porabim do 20 minut. Seveda ta čas variira od igralca do igralca, včasih prepoznaš nadarjenost v trenutku. Posamezni igralci, predvsem takšni umirjeni, preudarni, pa ti šele po šestih mesecih razkrijejo neko unikatno lastnost! Lionel Messi bi me pri njegovih 13 letih prepričal v manj kot minuti. Gledal sem videoposnetke z njegovimi igrami – dobil je žogo, vselej preigral čuvaja in zabil gol! On je res nadarjen, večina pač ne tako izrazito.

Kako pogosto najdete res nadarjenega igralca, ki pa ni dozorel za vrhunski šport oziroma se zlomi pod pritiskom krutega profesionalizma?

Zelo pogosto, pri čemer jih največ trpi psihološko zaradi težav – naj se sliši še tako obrabljeno – z zdravjem. Kaj pomaga vrhunska nadarjenost, če ima tak fant nenehno poškodovane koleno, gleženj, hrbet, kolke ... Uspe le fantom, ki lahko vsako jutro vstanejo naspani in se nato brez težav podijo gor in dol po igrišču ure in ure.

Kako verjetno je, da nogometaš, ki premore tehnično vrhunskost, ne gre skozi sito oziroma ga ne bodo opazili? Se je to z leti kaj spremenilo?

Ko sem bil jaz mlad, ni bilo niti najmanjše možnosti, da bi me kdorkoli opazil v vasi, iz katere prihajam ... Zdaj je vse drugače, profesionalizem je stvari obrnil na glavo. Danes vaše nadarjenosti ne bodo obšli niti v najbolj zakotni vasi v Angliji, Franciji, Nemčiji, ... Že 40 let iščem igralce, ki morebiti izstopajo, in vem, da takšnih možnosti, kot obstajajo zdaj, mladi še niso imeli. Če nekdo res izžareva talent, mu bo uspelo tudi brez botrov ali denarja.

Če upoštevamo vsesplošno dostopnost tehnologije za vadbo in dokaj standardizirane metode treningov, ali danes po svetu še obstajajo kakšne razlike v delu z mladimi?

Seveda, velike! Metode se vseskozi spreminjajo, še zdaleč niso enake. Podobno tudi zahteve do igralcev. Obstajajo velike razlike med delom z mladimi v Angliji, Španiji ali, denimo, kakšni afriški državi. Jaz sem spoznal svojega prvega trenerja pri 19 letih, danes se to zgodi štirinajst let prej.

Nekoč ste zatrdili, da se spremembe, ki jih želite za angleški nogomet, že izvajajo, dogajajo, in da so nekateri najbolj nadarjeni nogometaši na Otoku že domači, torej angleški.

Tako je. Nedavno sem na seminarju v Franciji pripovedoval, da – odkar sem trener – še nisem videl toliko nadarjenih igralcev, kot jih ta čas premore Anglija. Obtoževali ste me, da v Arsenalu kupujemo le francoske igralce, pa vidite, da to vsak dan manj drži.

Kako dobro tehnično pripravljeni so angleški nogometaši?

Deset let nazaj so bili v velikem zaostanku za vrstniki iz Evrope, zdaj ne več. Britanci so opustili federalni sistem šolanja nogometašev, to delo v osnovnih šolah že lep čas opravljajo profesionalni klubi, rezultati pa so že vidni pri selekcijah U-17 in U-19.

Na katerega nogometaša, ki sta ga trenirali, ste najbolj ponosni?

Običajno ne izpostavljam nikogar, saj bi jih ogromno pozabil. Lilian Thuram [Wenger ga je med letoma 1990 in 1994 vodil v Monacu op. p.], na primer, je zbral 142 nastopov za Francijo, kar je neverjetno. Če bi mi to nekdo napovedal, ko je bil še otrok, bi mu rekel, da je izgubil pamet. Ni bil namreč najbolj nadarjen, ponižno je garal na treningih in uspelo mu je. Nanj sem res ponosen.