Za mlade je bil le Brane Oblak

»Razčistiti želim, da ne sovražim nikogar. Nikogar pa ne bom klical, da bom všečen vam, novinarjem, ali komu drugemu,« je Srečko Katanec pokvaril vse, kar je dobrega in argumentiranega povedal o nevpoklicu in nesovraštvu do Luke Zahovića. Ni prvič ne zadnjič, da je naš selektor s svojimi govornimi nespretnostmi lomastil kot slon v trgovini s porcelanom. Res škoda, pa tako lepo in razumljivo je pojasnil strokovni in laični javnosti, zakaj prvega strelca 1. SNL ni imel v načrtih za bržkone izjemno pomemben, ne pa še usoden kvalifikacijski dvoboj za svetovno prvenstvo v Rusiji prihodnjo nedeljo v Glasgowu proti Škotski.

Kaj mu je bilo tega treba, pojasnjevati pojasnjeno. Toda res je, da bi se lahko z ustreznimi strokovnjaki in dobro pripravo na soočenje z javnostjo brez težav izognil pričakovanim in tako močno predvidljivim zapletom, pomislekom, spletnim izbruhom in trkom z navijači ... Ni kaj, šlamparija krovne nogomet­ne organizacije ali pa Katančeva nedovzetnost za dobronamerne nasvete?

Katančev novi retorični avtogol je zasenčil neko drugo, morda za razvoj reprezentance pomembnejšo tematiko: tradicionalno konzervativnost slovenskih nogometnih selektorjev, ki so se sila redko odločali za drznejše in pogumnejše kadrovske odločitve, povezane z uveljavitvijo mladih igralcev. Mednje zagotovo sodi tudi Katanec. Žrtve tega »ziheraštva« so bili praviloma najbolj nadarjeni nogometaši, ki so na svoj trenutek v reprezentanci čakali in čakali, če so ga sploh dočakali.

Da je zdaj prvi zvezdnik med neizbranimi Zahović ml., je splet naključij. Sovpada z reprezentančnim vzponom njegovega očeta Zlatka. Na poti do slovenskega kralja strelcev in najboljšega igralca samostojne države je doživel tako rekoč vse. Navkljub slovesu edinega resničnega upa z vrednostjo na evropski sceni in mojstrovinam, ki so jih občudovali tudi trenerji največjih evropskih klubov, je šele v drugi polovici devetdesetih let, ko se je že bližal zreli tridesetici, dobil status nepogrešljivega. V reprezentanci mu ga je namenil nihče drug kot Srečko Katanec, potem ko je leta 1998 nasledil Zdenka Verdenika. Zlatko je bil že debelo v 28. letu starosti. V Lukovih letih je bil že zvezdnik beograjskega Partizana.

Z izjemo Braneta Oblaka, ki je sicer dobil nalogo, da krepko pomladi reprezentanco – pod njegovo taktirko je komaj 19 let star debitiral še vedno eden najvidnejših reprezentantov Valter Birsa, a tedaj tudi 26-letni Milivoje Novaković –, ni bilo selektorja, ki bi si drznil storiti korak naprej. Oblakov nasled­nik Matjaž Kek je imel toliko pameti, da je v jasno začrtanem konceptu še dodatno selekcioniral Oblakovo »mladino« in najboljšim stoodstotno zaupal. Nagrajen je bil z uvrstitvijo na SP v Južno Afriko, kjer so bili na vrhuncu »mladi« Samir Handanović, Mišo Brečko, Valter Birsa, Bojan Jokić, Boštjan Cesar. Kapetana Cesarja je sicer v A-selekcijo porinil največji zagovornik izkušenih, Bojan Prašnikar. Nazadnje je bila za Keka usodna neprožnost pri pomlajevanju. V Josipu Iličiću ni videl bodočega zvezdnika, posledica je, da Jojo na svojem vrhuncu ni sposoben biti vodja.

Darko Milanič je lahko srečen. Luka Zahović bo ohranil ritem treningov in strelsko formo. V reprezentanci bi se dolgočasil!